Ali je to depresija? Kako prepoznati, da ne gre več le slabo obdobje
Depresija ni žalost niti osebni zlom. Razložimo, kaj se dogaja v možganih, kako jo prepoznamo in zakaj je pravočasna pomoč pomembna.
Vsi poznamo dneve, ko nam ni do ničesar. Ko smo utrujeni, brezvoljni, razdražljivi ali preprosto prazni. Žalost, nemir in notranja izčrpanost so del življenja, odziv na pritiske, izgube, preobremenitve in spremembe. Običajno pridejo v valovih in tudi odidejo. Zgodi pa se, da tako stanje lahko tudi dalj časa vztraja in ne popusti. Ne mine z vikendom, počitkom ali boljšim tednom. Postajati začne stalno ozadje našega vsakdana.
Takrat se pogosto vprašamo, ali gre še vedno le za prehodno obdobje, ali pa za nekaj, kar zahteva več pozornosti. Morda celo za depresijo?
Kaj zares je depresija?
Čeprav je okoli depresije še vedno veliko stigmatiziranja, pa je danes strokovno jasno, da ne gre za psihično bolezen ali osebni zlom. Gre za funkcionalne spremembe v delovanju možganskih sistemov, ki so reverzibilne, so odzivne na zdravljenje in so največkrat povezane z okoliščinami, ne z našo osebnostjo. To je zelo pomembno razumeti, saj marsikdo še vedno napačno razmišlja, da je depresija nekaj sramotnega, nekaj kar kaže na osebno šibkost in pri čemer si ne moremo veliko pomagati. Prav zaradi takega napačnega razmišljanja mnogi še vedno predolgo vztrajajo v tišini in pomoč poiščejo šele, ko je stiska že zelo globoka.
PREBERITE TUDI:
Ko smo dlje časa pod čustvenim, psihičnim ali telesnim pritiskom se možgani prilagodijo. Njihova osnovna naloga namreč ni, da smo srečni, ampak da preživimo. In ko zaznajo dolgotrajno obremenitev, začnejo delovati drugače.
Najprej se spremeni delovanje stresnega sistema. Hormoni stresa (kot je kortizol) so koristni pri kratkotrajnih izzivih, pri dolgotrajni izpostavljenosti pa začnejo izčrpavati živčni sistem. Možgani ostajajo v stanju pripravljenosti, kot da nevarnost nikoli zares ne mine. To vodi v utrujenost, razdražljivost in občutek notranje napetosti, ki se ne umiri niti v mirnih trenutkih.
Hkrati se začne zmanjševati aktivnost v delih možganov, ki so povezani z občutkom nagrade, veselja in motivacije. Možgani manj odzivno reagirajo na stvari, ki so nas včasih razveseljevale, to pa zato, ker v stanju dolgotrajnega stresa varčujejo z energijo. Sistem se preklopi v način minimalnega delovanja.
Zelo pomembna je tudi vloga prednjega dela možganov, ki sodeluje pri razmišljanju, odločanju in občutku nadzora. Pri depresiji se ta del pogosto “upočasni”. Zato so misli težje, bolj ponavljajoče, pogosto usmerjene v samoobtoževanje ali brezizhodnost. Ne zato, ker bi bili ti sklepi realni, ampak ker možgani v tem stanju težje ustvarjajo širšo sliko.
Depresija torej ni stvar ene kemikalije ali enega “pokvarjenega” dela možganov. Gre za sistemski odziv oziroma za način, kako se možgani poskušajo zaščititi pred preobremenitvijo. Zgodi se lahko vsakemu, tudi tistim, ki so močno funkcionalni in navzven delujejo neprebojni.
Depresija tudi ne pomeni, da je nekdo »za psihiatrično ustanovo«. Večina ljudi z depresijo živi doma, hodi v službo, skrbi za družino in opravlja vsakodnevne naloge. Razlika je v tem, da to počnejo z bistveno večjim notranjim naporom. In prav zato je pomembno, da depresijo razumemo kot zdravstveno stanje, ne kot etiketo ali obsodbo.
Kateri so torej glavni znaki?
Prihodnost se zdi brez upanja
Depresija se redko začne dramatično. Ne pride nujno z zlomom, solzami ali občutkom popolne izgube tal pod nogami. Pogosto se naseli tiho, kot bi postopoma »ugašali« barve. Eden prvih znakov je sprememba odnosa do prihodnosti. Ne nujno, da se izrazi kot popoln obup, gre bolj za vztrajen občutek, da se stvari ne bodo izboljšale. Da se vrtimo v krogu in da nikoli ne bo nič boljše.
Misli tipa »tako bo pač vedno« se naselijo v nas kot tiho prepričanje, ki nas spremlja dan za dnem. Prav ta občutek brezizhodnosti pa je pogosto še bolj izčrpavajoč kot sama žalost.
Razdražljivost namesto žalosti
Kljub splošnemu prepričanju, se depresija ne kaže vedno kot globoka potrtost. Pogosto se izraža bolj kot stalna notranja napetost. Vse nas hitreje spravi ob živce, nimamo potrpljenja, pogovori, zvoki in zahteve drugih pa nas izčrpajo hitreje kot prej.
Ta razdražljivost je posledica notranje preobremenjenosti. Ko smo dolgo časa pod psihičnim pritiskom, se naš živčni sistem začne odzivati ostreje, kot bi si želeli. In to je pogosto eden prvih signalov, da ne gre več zgolj za utrujenost.
Ko izgine zanimanje za stvari, ki so nas včasih držale pokonci
Zelo značilen znak depresije je tudi postopna izguba zanimanja za stvari, ki so nas nekoč veselile. Ne gre za zavestno odločitev, da bi nekaj opustili, temveč za to, da se občutek veselja preprosto ne pojavi več.
Hobiji, druženja, ustvarjalnost, gibanje … vse to morda še vedno ohranjamo v svojem vsakdanu, a po aktivnosti ne čutimo več nobenega pravega odziva. Tudi ko nekaj naredimo, nas ne napolni. Veselje ne pride ali pa hitro zbledi. In prav ta odsotnost občutka pogosto ljudi zmede bolj kot žalost sama.
Spremembe v odnosu do hrane in telesa
Pri nekaterih se depresija pokaže tudi skozi odnos do hrane. Apetit se lahko izrazito poveča ali zmanjša, brez jasnega razloga. Hrana postane bodisi način kratkotrajnega olajšanja bodisi nekaj, do česar nimamo več pravega odnosa.
Pomembno je, da teh sprememb ne gledamo izolirano. Same po sebi še ne pomenijo depresije, v kombinaciji z drugimi znaki pa lahko pomembno dopolnijo sliko.
Posebno mesto imajo tudi telesni simptomi. Glavoboli, prebavne težave, bolečine v mišicah, občutek teže v telesu, utrujenost, ki ne mine niti po spanju. Mnogi najprej poiščejo pomoč zaradi teh težav – in prav je tako. Ko pa se kljub pregledom in zdravljenju simptomi vztrajno vračajo, je smiselno pomisliti tudi na psihološko ozadje. Telo pogosto govori takrat, ko besede nimajo več moči.
Kdaj ne gre več samo za slabo obdobje
Ključna razlika med prehodno stisko in depresijo ni v tem, kako močno nekaj čutimo, temveč kako dolgo traja in kako vpliva na naše življenje. Vsekakor ni več zanemarljivo, ko naše notranje stanje začne oblikovati naše odločitve, odnose in samopodobo. Ko ne gre več zgolj za odziv na okoliščine, ampak za način, kako doživljamo sebe in svet.
Depresija pogosto prinese občutek, da smo se oddaljili od sebe. Da živimo na nekakšnem avtopilotu. Življenje sicer teče, a mi smo v njem vse manj prisotni.
Ko to opazimo pri nekom bližnjem
Depresija je pogosto tiha tudi navzven. Oseba je lahko še vedno funkcionalna, odgovorna, celo uspešna. Spremembe se pokažejo bolj v tonu kot v besedah. V umiku, pomanjkanju odziva. Opazimo, da je sicer v prostoru prisoten, a čustveno in mentalno odsoten.
Če vse to prepoznamo pri našem bližnjem, je pomembno, da se izognemo pritiskanju in popravljanju. Nasveti, spodbude in racionalna pojasnila pogosto ne dosežejo svojega učinka. Veliko bolj dragoceno je, da ostanemo v stiku brez obsojanja. Spremembo opazimo in jo ubesedimo mirno, brez etiket, ob tem pa damo vedeti, da smo na voljo – ne zato, da bi reševali, ampak da bi nudili podporo.
Zakaj je iskanje pomoči pomembno
Depresijo je mogoče odpraviti, pomoč pa ni namenjena le tistim, ki so povsem na robu, temveč tudi tistim, ki čutijo, da sami ne zmorejo več nositi tega, kar se vleče predolgo.
Pogovor z osebnim zdravnikom, psihologom ali psihoterapevtom je tako vselej smiseln prvi korak. Če se vam slučajno pojavijo misli, da ne želite več živeti, pa je nujno poiskati tudi takojšnjo pomoč. Na voljo so tudi krizne telefonske linije, ki delujejo anonimno in obstajajo prav zato, ker je stisk v današnjem času veliko.
Ob koncu prispevka, naj vam v mislih ostane eno: depresija ni nekaj, kar moramo najprej »dovolj slabo« doživeti, da bi si zaslužili podporo. Dovolj je že to, da nekaj v nas predolgo ne deluje več tako, kot bi moralo. In da si priznamo, da tega ni treba nositi sami.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
