Potlačena jeza: 10 znakov, da ste jezni, pa tega ne priznate
Kako prepoznati potlačeno jezo? Odkrijte 10 znakov, da je v vas več napetosti, kot si priznate, in kako jezo uporabiti na zdrav način.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Se imate za bolj miroljubno osebo ali se velikokrat razjezite na glas? Še posebno ženske na to vprašanje pogosto odgovorimo, da nismo jezne. To ne gre skupaj z našo nežnostjo. Smo miroljubne, potrpežljive, razumevajoče. In pogosto je to res del naše osebnosti, vseeno pa se postavlja vprašanje, ali smo res brez jeze, ali pa smo jo le naučili hoditi po manj prepoznavnih poteh.
Če bi se malce upočasnili in bolj natančno pogledali v dogajanje pod našim površjem, bi morda vseeno opazili, da se tam dogaja več, kot si priznamo? Jeza je osnovno človeško čustvo, tako naravno kot žalost ali veselje. In vsekakor ni slabo čustvo. Večja težava kot to, da jo imamo, je, da se odločimo, da je ne bomo imeli.
Jeza kot prepovedano čustvo
Veliko nas je odraščalo z neizrečeno zahtevo, da je jeza neprimerna. Da ni lepa in vsekakor ni ženstvena. Da se spodobi biti prijazen, razumevajoč, potrpežljiv. Če smo se jezili, smo bili “preveč”. Če smo dvignili glas, so nas označili za težavne in nevzgojene. Tako smo se naučili, da je varneje ostati miren. Da je bolje pogoltniti in da je bolj zrelo razumeti kot pa reagirati.
PREBERITE TUDI:
Po drugi strani je marsikdo odraščal v domovih, kjer so jezo starši izražali na ogrožajoč način. Kjer je bilo veliko kričanja, udarjanja z vrati, ali pa tišine, ki je trajala dneve. Takrat smo si obljubili, da sami tega nikoli ne bomo počeli.
Toda jeza sama po sebi v resnici ni slaba in ni destruktivna. Je zgolj informacija o okolju. Pove nam, da je nekdo prestopil naše meje. Da je bilo nekaj preveč ali pa smo nekaj spregledali, si dovolili premalo. Je telesni signal, ki nas želi zaščititi. Ko jo odrežemo, odrežemo tudi stik z lastno mejo.
Kako jeza izgine – in se vrne skozi zadnja vrata
Zelo pomembno si je zapomniti, da potlačena jeza redko izgine sama od sebe. Samo preobleče se v malce drugačen izraz.
Lahko se pokaže kot kronična utrujenost, kot tiha zamera, ki jo nosimo leta. Kot sarkazem, ki ga zapakiramo v humor. Kot nenehno razdajanje, ob katerem globoko v sebi čutimo, da nas nihče ne vidi. Kot nenadni izbruhi zaradi malenkosti, ki nimajo prave povezave s trenutkom.
Včasih se kaže kot pretirana prilagodljivost. Kot to, da vedno rečemo »ni problema«, čeprav čutimo, da nas nekaj globoko mori. Kot tiho umikanje iz odnosa, kjer smo bili večkrat preslišani ali pa se zapremo za tišino, za katero je ogromno neizgovorjenega.
Večina tistih, ki zase pravijo, da se nikoli ne razjezijo, zelo pogosto nosijo največ neizražene jeze. Le da je ne občutijo več kot jezo, ampak kot razočaranje nad ljudmi, kot občutek, da so sami za vse, kot oddaljenost, lahko tudi kot ciničnost. Jeza, ki ni dobila prostora, začne delovati pod površjem in tam lahko počasi razkraja odnose, telo in samospoštovanje.
Zakaj je zdrava jeza nujna za bližino
V odnosih brez jeze ni nujno več miru, pogosto je le več prilagajanja. Ko nikoli ne pokažemo, da nas je nekaj zabolelo ali razjezilo, drugi nimajo možnosti, da bi nas zares spoznali.
Ob tem je treba tudi poudariti, da zdrava jeza ne pomeni kričanja. Izrazimo jo lahko z le enim jasnim stavkom, trenutkom, ko rečemo: »Ne, tole mi ni v redu. Ne bo šlo.« Lahko se izrazi tudi skozi naš jasen pogled, ki pove, da se z nečim ne strinjamo, ali pa je to le trdna odločitev, da ne gremo še enkrat čez sebe.
Jeza nam pomaga začutiti, kje so naše meje in kje prevzemamo več, kot zmoremo. Bolje je, da jo poslušamo in sledimo njeni informaciji, kot pa da jo potlačimo, gremo preko sebe in nato tiho zamerimo. Prav tisti, ki se imajo za najbolj miroljubne, pogosto najtežje postavijo mejo in so zato polni notranje napetosti.
Kako jezo uporabiti kot energijo
Jeza je pravzaprav zelo močna energija. V telesu jo občutimo kot toploto, kot val, kot napetost. Če jo zanikamo, se obrne navznoter, če pa jo razlijemo navzven brez zavedanja, prizadene druge. Tako je ključno, da se ob njej ustavimo in jo poslušamo. Spremenimo jo v svoj notranji kompas.
Namesto da se vprašamo, ali je prav, da smo jezni, se lahko vprašamo: kaj me tukaj boli? Kje sem šel čez sebe? Kaj nisem povedal? Kaj sem si prevečkrat dovolil?
Ko jeza dobi jezik, se spremeni. Iz surove sile postane jasnost, iz napetosti odločitev. Iz tihe zamere postane pogovor. To ne pomeni, da bomo vedno uspeli ostati mirni. Bomo pa zagotovo bolj odgovorni. Energijo jeze, ki nas bo preplavila, bomo znali usmeriti v spremembo in ne v uničevanje.
Jeza nas lahko premakne iz pasivnosti. Lahko nam pomaga oditi iz odnosa, ki nas že dolgo izčrpava, lahko nas spodbudi, da zahtevamo več spoštovanja, ali pa nam vlije pogum za pogovor, ki smo ga odlašali mesece. Toda to je mogoče šele, ko si priznamo, da je tam.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
