Kdaj je čas, da poiščemo psihološko pomoč?
Kdaj potrebujemo psihološko pomoč? Znaki, ki kažejo, da bi nam pogovor s terapevtom lahko koristil – tudi preden pride do osebne krize.
Večina ljudi si psihološko pomoč v obliki terapije predstavlja kot zadnjo postajo. Nekaj, kamor greš, ko je že res vsega preveč, ko ne spiš, ko se sesuvaš, noriš ali ko te življenje dobesedno ustavi. V resnici pa se potreba po terapevtskem pogovoru veliko pogosteje pokaže prej. Ni treba, da čakamo na osebno krizo. Veliko bolj smiselno je pomoč poiskati že takrat, ko začutimo, da ne delujemo več tako, kot bi si želeli. Ko nas nekaj začne ustavljati, notranje gristi ali pri sebi prepoznavamo vzorce, ki nam niso preveč všeč.
PREBERITE TUDI:
Skrajni čas je, da na terapijo nehamo gledati kot na nekaj, česar se poslužimo, ko je z nami nekaj narobe. V resnici je to najbolj odgovorna in zrela odločitev, ki jo lahko sprejmemo, ko opazimo, da nekaj v nas ni več v ravnovesju. Kdaj torej je smiselno, da poiščemo pomoč?
Ko čustva začnejo iskati zasilni izhod
Eden prvih znakov, da smo čustveno preobremenjeni, je, ko težko zadržujemo solze. Ko jok pride tudi ob precej vsakdanjih situacijah in to brez jasnega povabila. Solze, ki jih sproži malce bolj čustvena reklama, ali pa zapis na družbenem omrežju, morda bežni prizor v trgovini, ki se nas dotakne bolj, kot bi pričakovali. Ob vsem tem ne moremo jasno opredeliti, da smo žalostni in še manj, da imamo za to kakšen konkreten razlog. Pogosto ne gre za konkretno žalost, temveč za stanje, v katerem se zdi, da se nekaj v nas preprosto preliva čez rob.
V teh primerih čustva ne iščejo pozornosti, ampak le filter, kjer se lahko izrazijo. Vse, kar nekoč nismo predelali ali vsaj izrekli, si poišče pot skozi telo. Ob tem pa nas pogosto preseneti, saj se pokaže prav tam, kjer najmanj pričakujemo.
Ko misli postanejo težje in bolj neizprosne
Drug pogost znak, da bi nam pomoč prišla prav, je notranji dialog, ki postaja vse bolj kritičen in trd. Misli o drugih postanejo ostrejše, več se obremenjujemo s situacijami, naš pogled na svet postaja manj prizanesljiv. Ne gre za občasno slab dan, temveč za občutek, da se negativnost kopiči v nas in je ne znamo več ustavljati.
V takšnih obdobjih se pogosto zgodi, da preveč rešujemo sami v sebi. Brez pogovora, brez razbremenitve, brez zunanjega zornega kota. Tako misli, ki bi ob izreku morda izgubile moč, v tišini dobijo vedno več prostora.
Ko se začnejo vračati stari vzorci
Terapija je še kako koristna, ko opazimo, da se v nas zbujajo nekonstruktivni vzorci, ki smo jih nekoč že poznali, a so nato za nekaj časa utihnili. Najpogosteje se ne vrnejo v enaki obliki kot prej, ampak nekoliko preoblečeno. Morda so to misli, ki znova postajajo stroge in kaznovalne. Zelo pogosto gre za pretirano nadzorovanje hrane ali telesa, pa tudi za čustveno hranjenje. Umikanje v tišino, ko bi bilo treba kaj povedati. Občutek, da je treba vse zdržati sam. Ali pa drobni bežni impulzi, ki smo jih nekoč že imeli pod nadzorom in smo verjeli, da so za vedno za nami.
Takšni vzorci pogosto niso izginili, ampak so se umaknili. Utihnili so v obdobjih, ko je bilo v našem življenju več opore, več varnosti ali več notranje moči. Ob novih obremenitvah, izgubah, prehodih ali dolgotrajnem pritisku pa znova poiščejo pot na površje.
Njihova vrnitev ni znak nazadovanja, ampak informacija, da se ponovno srečujemo z nečim, kar sami težko držimo v ravnovesju. Prav zato se vračajo tiho, skoraj neopazno. In prav zato je smiselno, da jih vzamemo resno še preden postanejo edini način, ki ga poznamo za preživetje.
Ko čustva začnejo voditi naš vsakdan
Eden bolj zanesljivih znakov, da bi nam pogovor s terapevtom koristil, je občutek, da reagiramo hitreje, kot zmoremo premisliti. Da smo ves čas nekje na robu. Jeza se sproži prej, potrpljenje je krajše, telo pa se odziva, še preden sploh vemo, kaj se dogaja.
Takrat ne gre za “slabo voljo”, temveč za stanje, v katerem smo pretežno v načinu bega ali boja. Čustva prevzamejo krmilo, razmislek pride z zamikom – ali sploh ne. Odzivi so impulzivni, pogosto pretirani, in celo nas same presenetijo. Ne zato, ker ne bi vedeli bolje, temveč ker v tistem trenutku nimamo več dostopa do tistega dela sebe, ki bi lahko tehtal, izbiral in se ustavil.
To se še posebej jasno pokaže v odnosih. Mnogi starši na primer zelo dobro razumejo, kaj bi bilo v določenem trenutku za otroka smiselno in podporno. A kljub temu znova reagirajo drugače. Preostro. Prehitro. Preveč obrambno. In šele kasneje ugotovijo, da so naredili ravno tisto, česar niso želeli.
Takšne situacije praviloma niso vprašanje vzgojnih prijemov ali pomanjkanja znanja. Gre za to, da je čustvena in miselna kapaciteta preobremenjena. Da ni več prostora za zavestno izbiro. In da s svojimi nepredelanimi odzivi – nehote – dajemo drugim napačen občutek, napačno sporočilo ali napačen vzorec.
Prav tam je terapija lahko ključna. Ne kot prostor za učenje “pravilnih reakcij”, temveč kot priložnost, da postopoma spet vzpostavimo več notranje regulacije. Več razmika med impulzom in odzivom ter s tem več možnosti, da ravnamo tako, kot si v resnici želimo in vemo.
Ko se pojavijo misli o tem, da nismo več potrebni
Misli o smrti, o izginotju ali o tem, da bi bilo lažje, če nas ne bi bilo, so vedno znak globlje stiske. Tudi če pridejo le občasno in čeprav nam jih uspe odriniti stran.
Takšne misli vsekakor ne sodijo v samoto. Ne zato, ker bi pomenile, da si nekdo želi umreti, temveč zato, ker govorijo o občutku brezizhodnosti. In prav tam je pogovor z nekom lahko odločilen.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
