Profimedia

Brez čebel ni življenja, saj gre za ene najpomembnejših opraševalcev, »ki zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja,« so že ob slovesu leta 2017 zapisali na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ker so čebele v zadnjih letih oziroma že desetletjih zaradi različnih dejavnikov močno na udaru, strokovnjaki iščejo različne načine za njihovo zaščito. Eden od ukrepov, ki jih svetujejo strokovnjaki in se jih v želji po varstvu čebel poslužujejo že številne slovenske občine, vse pogosteje pa tudi kmetje, je pozna košnja. Tako se prva košnja opravi šele takrat, ko je večina cvetlic odcvetela in naravi že predala svoja semena. S pozno košnjo se omogoči cvetenje številnih rastlin, žuželke se najedo in poskrbijo za opraševanje, rastline pa razvijejo semena.

Ena od velikih težav, ki močno škodujejo populacijam čebel, je vse manjša biotska raznovrstnost, zlasti na trajnih pašnikih in drugih kmetijskih površinah. Evropska komisija je v težavo zagrizla že pred leti. Po podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) trajni pašniki v Evropski uniji predstavljajo približno 34 odstotkov kmetijskih površin ter imajo dvojno vlogo, saj nudijo hrano za živino in hkrati prispevajo k biotski raznovrstnosti. Opraševalci, kot so čebele in metulji, so namreč ključni za številne pridelke, zlasti sadje. A je stanje na pašnikih vse prej kot vzpodbudno. Glede na poročilo agencije EEA iz leta 2020 je z vidika ohranjenosti skoraj polovica trajnih pašnikov v EU v »slabem« stanju. Ob tem v zadnjih desetletjih tako v Evropi kot drugod po svetu beležijo dramatično zmanjšanje števila opraševalcev na območju nekaterih ključnih habitatov, med katerimi so tudi pašniki.

Profimedia

Čebelam »prijazni« metodi košnje

Tako je v Evropi vse bolj priljubljena metoda, ki jo državam članicam svetuje tudi Evropska komisija, košnja trave po odsekih. Polnaravna travišča terjajo nenehno delo, da se med drugim prepreči zaraščanje gozda in olesenelega rastlinja. Lastniki zemljišč oziroma kmetje za to običajno poskrbijo z redno pašo ali košnjo. A lahko ima košnja celotnega travišča negativne posledice na biotsko raznovrstnost, saj opraševalci naenkrat ostanejo brez hrane in pravzaprav habitata. Tako postaja vse pogostejša praksa, da se ob vsaki košnji en kos travišča pusti nedotaknjen, pri čemer kmetje te kose »rotirajo.« Tako poskrbijo, da je v posamezni sezoni na travišču vsak odsek pokošen vsaj enkrat, a hkrati ob vsaki košnji en del ostane nepokošen.

Kmetje, ki se odločajo za to metodo, tradicionalno puščajo nepokošen pravokoten del travišča, a so zdaj belgijski kmetje preizkusili povsem novo metodo, ki naj bi bila glede na izsledke študije še bolj učinkovita oziroma predvsem koristna za opraševalce. Gre za tako imenovano »sinusoidno« košnjo s precej bolj kaotičnimi, rahlo »ukrivljenimi« oziroma »vijugastimi« vzorci košnje. A se za kaosom skriva nek red, so poudarili. Podobno kot v primeru košnje po odsekih vsakič pokosijo dve tretjini travišča, a je oblika območja, ki ga pokosijo, vsakič drugačna. S tako prostorskim kot časovnim spreminjanjem košnje želijo živalim, vključno z opraševalci, zagotoviti čim bolj raznolik habitat, so pojasnili raziskovalci.

Njihova raziskava, v okviru katere so več let spremljali populacije opraševalcev na več traviščih, ki so imela podobne značilnosti, a so na njej izvajali različne metode košnje, je pokazala, da bi lahko bila tako imenovana »sinusoidna« košnja koristna predvsem za populacije čebel, deloma pa tudi za posamezne vrste metuljev. Skratka, raziskovalci so prepričani, da je ta vrsta košnje, ko je govora o zaščiti opraševalcev, precej bolj učinkovita, tudi rezultati pa so hitrejši.

De Vlinderstichting

V Sloveniji dobro sodelovanje s kmeti

Kot je za Svet24 pojasnil predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč, je pri nas v prizadevanju za zaščito opraševalcev sodelovanje s kmetijskim sektorjem zelo dobro, sicer bi bilo stanje še precej slabše. »Treba se je zavedati, da v Sloveniji zaradi dobrega sodelovanja s kmeti od 2011 nismo imeli pomorov čebel zaradi fitofarmacevtskih sredstev.« Sicer pa je Noč poudaril, da imajo tudi pri nas kmetje iz naslova evropskih programov subvencije za pozno košnjo, pa tudi za sajenje posevkov ajde, facelije in sončnice, ki so tudi čebelam zelo koristne. Vse to se spodbuja, a je dejavnikov, ki vplivajo na populacije čebel in opraševalcev veliko. Po njegovih besedah čebelam že nekaj let največjo škodo povzroča pravzaprav vreme.

Kar zadeva košnjo, Noč seveda navija za cvetoče travnike, »ki pa na žalost izginjajo.« Dejal je, da sicer nič ne pomaga, če čebelam pustiš par kvadratnih metrov na vsakem travniku. »V bistvu bi bilo idealno za čebele, čmrlje, metulje in ostale opraševalce, da bi rožice na travnikih ocvetele, a vemo, da se pač zaradi kmetijstva, ki ima tudi svoje rastline, kosi že prej, zato pa tudi po travnikih ni več rožic, ker so trave enostavno prazne.« Noč je poudaril tudi, da je bujna trava tudi najbolj koristna, »takrat ima največjo energijsko vrednost,« zato bi bilo tudi kmetu v interesu počakati. A ključno je, da »nam maja, ki je čebelarski mesec, že nekaj let zapored nagaja vreme.«

Jure Klobčar

Poudarek na fitofarmacevtskih sredstvih

V Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) so na drugi strani pojasnili, da pri varovanju opraševalcev aktivno svetujejo kmetom. Poudarek je zlasti na pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Da bi zmanjšali negativne vplive tako na zdravje ljudi kot na okolje in opraševalce, mora biti ravnanje s temi sredstvi odgovorno. Tako kmete med drugim pozivajo, naj uporabljajo le registrirana fitofarmacevtska sredstva (FFS), ki so odobrena za specifične rastline in škodljive organizme. Pozivajo jih tudi, naj se izogibajo škropljenju v vetrovnem vremenu in preprečijo, da bi se škropilna brozga raznašala na sosednje površine. Cvetoča podrast naj se kosi »pred tretiranjem trajnih nasadov, da se prepreči stik FFS z opraševalci.« V KGZS so opozorili še, da je uporaba sistemičnih FFS, označenih kot nevarna za čebele, v času cvetenja gojenih rastlin prepovedana, ter da velja omejitev uporabe »kontaktnih FFS, nevarnih za čebele, na nočne ure,« kar pomeni dve uri po sončnem zahodu do dve uri pred sončnim vzhodom.

V KGZS kmete prav tako spodbujajo k uporabi alternativnih metod varstva rastlin, ki »zmanjšujejo potrebo po kemičnih FFS.«

Profimedia