»Razvitost družbe merim po tem, kako je poskrbljeno za najšibkejše«
O Javnem zavodu Socio se je v minulih tednih veliko govorilo zaradi sodnega postopka, ki se je nanašal na njegovo preteklo vodstvo. Manj pa se je govorilo o pomoči, ki jo je zavod nudil več tisoč ljudem.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Socio je v projektu Donirana hrana s trgovinami letos socialno šibkim razdelil 83 ton hrane, v materinskem domu je pomagal dvesto ženskam in otrokom, ki so bili tudi žrtve nasilja. V zavetišču za brezdomce je nudil pomoč tridesetim stanovalcem, ki so ostali brez doma, in več kot štiridesetim ljudem, ki so se znašli v stanovanjski stiski.
Pri terenskem delu z uporabniki prepovedanih drog je Socio opravil kar 4.866 stikov in s tem preprečil, da bi Celjani na ulicah našli injekcijske igle.
V večgeneracijskem centru je v dejavnosti vključil več kot 1.700 obiskovalcev, največkrat s področja duševnega zdravja, učne pomoči, jezikovnih tečajev, psihosocialnega svetovanja ter dejavnosti za starejše.
Socio je letos uvedel tudi brezplačno pravno svetovanje za občane. Do konca julija je bilo opravljenih petdeset individualnih svetovanj.
Socio je eden najpomembnejših socialnovarstvenih zavodov v Celju. Tega temelja sodni postopek ni zamajal, še posebej ne v očeh tistih, ki so bili kdaj deležni njegove pomoči.
»Trdno verjamem, da bomo to poslanstvom dobro nadaljevali. Vsa ta leta smo ustvarjali programe in pri tem izhajali iz resničnih potreb lokalne skupnosti ter družbenih sprememb. To je bilo in ostaja naše poslanstvo,« pravi sedanja direktorica JZ Socio Irena Romih.
S sodelavci na terenu opaža, da so družbene razmere zelo resne in zaskrbljujoče, družba se spreminja, individualizem in obsojanje sta na vsakem koraku bolj pomembna kot sočutje in razumevanje.
»V projektu Donirana hrana pride k nam po prehranske pakete vsak dan najmanj petdeset ljudi. Za vsakim od teh stojijo še drugi družinski člani, otroci in starejši. Zavedamo se, da marsikomu s tem paketom omogočimo, da preživi tisti teden. Brez tega bi bilo revščine še več.«
»Družba je izgubila nekatere pomembne življenjske vrednote. V preteklosti je bilo več solidarnosti, spontane pomoči, povezanosti. Kot otroci smo ure in ure preživljali skupaj na igriščih. Bili smo skupaj, zato smo vedeli za vsako težavo svojega vrstnika. Danes tega ni več,« pravi.
Ljudje postajajo nevarni individualisti.
Da. Danes je nekaterih pomembneje, kaj imajo, manj jih zanima, kaj imajo drugi. S tem družba postaja nekoliko neobčutljiva, obenem nas vse skrbi negotova prihodnost. Zato se ljudje pogosto zapirajo vase.
Seveda to odpira prostor, v katerem nastajajo težave in v katerem bi bilo treba nastopiti na sistemski ravni, da se bomo spet začeli gledati v oči, pogovarjati in predvsem, da slišati drug drugega. In to je prostor za naše delo, našo pomoč …
… in empatijo?
Da. Moji sodelavke in sodelavci so izjemno empatični, imajo velik čut za sočloveka, mar jim je, kako se ljudje počutijo, znajo začutiti ljudi v stiski in to je njihovo poslanstvo ne samo v službenem času, ampak tudi v življenju nasploh. Pomoč ljudem ni lahko delo.
Je razlog za to individualistična družba? Če človek tako deluje, mu je zato težje pomagati?
Ko se človek obrne po pomoč, že stori velik korak k temu, da ne bo sam s svojimi težavami, pri čemer vidi svet dlje kot do svojega praga. To pomeni, da mu razum, srce in duša sporočajo, da potrebuje sočloveka, ki mu bo zaupal svojo stisko. Da mu bo lažje.
A skrbi me, da obstajajo ljudje, ki se tega ne zavedajo in pomoči ne zmorejo poiskati. Pri tem so sami in osamljeni, pri čemer zanje ne vemo. Ker se želimo tem ljudem približati, je naša vizija še več povezovanja v skupnosti z vsemi udeleženci, društvi in organizacijami, ki vedo za te osamljene ljudi in ljudi v stiski.
Samo tako bomo prišli do njih in jim ponudili pomoč. Marsikoga je tudi sram povedati, da se ne počuti dobro, da je v stiski ali težavah. Spregovoriti o tem je velik izziv za človeka.
Omenili ste sodelovanje. Imamo državo in občine, torej sistem, ki neko pomoč vpelje, a se včasih zdi, da je vsa pomoč ljudem na plečih zavodov in nevladnih organizacij, ki so odvisni od sofinanciranja.
Menim, da je sistem pomoči v Sloveniji dobro organiziran in zastavljen, a bi moral biti še bolj podprt na državni in tudi lokalni ravni. Drži, da je veliko stvari odvisnih od razpisov in države.
Morda se res veliko nalaga organizacijam, ki so prepuščene boju za sredstva, namesto da bi bilo financiranje bolj sistemsko urejeno. Vseeno ocenjujem, da imamo dobro strukturo in postavljen okvir.
»V Sloveniji je bilo obljubljenih veliko novih stanovanj. Pomislite, kako je ljudem, ki danes težko rešijo svoj stanovanjski problem. Koliko težje je potem žrtvi nasilja, ki je izčrpana od vsega, kar je doživela, ob čemer nosi še vse posledice nasilja … Torej so ženske po odhodu iz materinskega doma spet na koncu vrste, še posebej če imajo enega, dva ali več otrok!«
Na terenu sicer opažamo številne izzive, za katere radi rečemo, da bi jih bilo treba nujno rešiti na sistemski ravni, vendar so ti premiki zelo počasni. Pogosto s temi izkušnjami seznanimo sogovornika na državni ravni, ki je pripravljen poslušati in je na sistemski ravni pripravljen kaj spremeniti, vendar se do takrat pogosto že zamenja oblast in spet smo na začetku …
Ravno v zdravstvu in sociali so veliki kadrovski primanjkljaji. Zelo težko je tudi zadostiti vsem kriterijem, ki jih sofinancerji postavljajo za kadre, kot so strokovni vodja, strokovni sodelavec in podobno. Ne moremo na trgu samo poiskati nekoga, ki ima velik čut za človeka in je izjemno empatičen, ampak moramo zadostiti tudi vsem kriterijem, a vemo, da je bazen takšnih kadrov zelo plitek.
V pomoč so vpete tudi nevladne organizacije, ki pogosto tudi same životarijo.
Sociala je eno od področij, na katerem veliko nalog izvajajo nevladne organizacije. Tudi naš javni zavod se zelo prepleta z njihovim delom, čeprav smo včasih v nekoliko degradiranem položaju.
Ne moremo se namreč prijavljati na nekatere razpise – npr. na razpise Fiho – saj je za to pogoj, da so prijavitelji nevladne organizacije oziroma društva. Torej pri teh razpisih že v začetku »izpademo«.
A smo na primer hvaležni občini, ki ima posluh za sofinanciranje naših programov, pri katerih ministrstvo za demografijo, družino in socialo zahteva dvajsetodstotno sofinanciranje vsakega javnega socialnovarstvenega programa.
Slovenija ima sicer zelo lepo zapisano resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva. A programi na nekaterih področjih niso izvedljivi, ker jih niti nevladne organizacije niti javni zavodi niso pripravljeni izvajati v celoti, in sicer zaradi kombinacije neustreznega financiranja, kadrovsko omejene zmogljivosti, nejasnih sistemskih odgovornosti med državo in občinami.
Vedeti morate, da programov, ki jih izvajamo mi, ne želi prevzeti vsakdo. Delo v zavetišču za brezdomce, terensko delo z odvisniki – pri čemer smo zaposleni vsak dan na ulici deležni tudi šikaniranja – je zelo zahtevno.
Želite reči, da vas obsojajo, ker pomagate ranljivim skupinam?
Da. Ljudje nam govorijo, zakaj jim pomagamo in zakaj jim namenjamo toliko pozornosti, predvsem odvisnikom. To boli mene in moje sodelavce, ki doživljajo to vsak dan oziroma vsak teden.
»Da, zjutraj odvisnikom skuhamo kavo. Da, prinesemo jim sendviče. Ampak za marsikoga je to edini sendvič, ki ga tisti dan poje. In kava je ›vstopnica‹, zaradi katere nam zaupajo, da jim lahko pomagamo.«
Zato želimo biti čim manj vidni, da se temu izognemo, čeprav menim, da to ni prav. Celo na vozilu za terensko delo z odvisniki smo veliko nalepko zamenjali z najmanjšo možno, da nas ljudje ne obsojajo, ko jo opazijo ...
Če jim ne bi pomagali, bi bilo na ulicah več odvisnikov od drog, bilo bi več težav.
Velikokrat se govori o razvitosti družbe. Toda te razvitosti ne merim po bruto domačem proizvodu ali povprečni plači zaposlenega. Razvitost družbe merim po tem, kako je poskrbljeno za najšibkejše. In odvisniki od drog spadajo med najšibkejše, a so na žalost v družbi pogosto zadnji v vrsti za pomoč.
Če je nam kot zaposlenim težko, ko opazujemo to obsojanje, kako težko mora biti šele njim? In hvaležna sem, da nas sprejmejo. To je namreč dolg proces: da odvisniki vzpostavijo zaupen stik z nami, je treba nešteto srečanj, pogovorov.
Hvaležna sem za zgodbe, ki nam jih zaupajo. Verjemite mi, nihče od njih nima lahke življenjske zgodbe. To so ljudje, ki so bili v otroštvu zanemarjeni, zlorabljeni in šikanirani. Ko so v nekem trenutku v življenju posegli po prepovedanih drogah, so se za kratek čas morda počutili dobro in sprejeto v svojem krogu ljudi.
Povprečen človek vidi samo odvisnika in obsoja. Ampak to ni prav. Ti ljudje imajo težke življenjske zgodbe in si zaslužijo več kot ulico.
Vaša pomoč med drugim pomeni, da odvisniki ne izvajajo kaznivih dejanj, ne mečejo igel povsod in se ne drogirajo na očeh javnosti.
Da. Če te pomoči ne bi bilo, bi bilo škode bistveno več. Vsak mesec poberemo neko število odvrženih igel in razdelimo sanitetni material, da zmanjšujemo škodo in pritisk na zdravstveni sistem.
V našem terenskem timu je tudi medicinska sestra, ki uporabnike seznanja s posledicami predoziranja, jih oskrbi in jim na terenu nudi najosnovnejšo zdravstveno pomoč.
Da, zjutraj odvisnikom skuhamo kavo. Da, prinesemo jim sendviče. Ampak za marsikoga je to edini sendvič, ki ga tisti dan poje.
In kava je »vstopnica«, zaradi katere nam zaupajo, da jim lahko pomagamo. Če je park njihov dom, mi pridemo k njim. Zato si z občino prizadevam – in sem hvaležna, ker občina to razume – da bi v Celju odprli dnevni center za odvisnike.
Težko je namreč na terenu, na ulici ali kje na klopci urejati status ali zdravstveno dokumentacijo človeka, kaj šele ga motivirati za spremembo v življenju ali za zdravljenje.
Verjetno obstaja enak predsodek do brezdomcev. Marsikdo ne ve, da klošar in brezdomec sploh nista enaka izraza.
Na žalost ima že beseda ›brezdomec‹ negativno oznako. Veliko sem razmišljala glede imena zavetišča za brezdomce. Če bi se preimenovali v Sončno hišo, bi verjetno zmanjšali del teh predsodkov. Materinski dom je enaka oziroma zelo podobna ustanova. Razlika je le v besedah.
»Zavedamo se, kako izrazi, še posebej ›klošar‹, zaznamujejo človeka. Nihče si ne želi, da bi ga družba označevala tako. Številni ljudje, ki pridejo v zavetišče za brezdomce, imajo za seboj zelo težke življenjske zgodbe.«
Ker imamo besedi materinski in dom, nas to nekako poboža in pomiri. Ko smo se lani ponovno prijavili na razpis ministrstva, sem razmišljala, da je morda res čas, da zavetišče za brezdomce preimenujemo. Bila je tudi pobuda, da ne bi uporabljali izraza brezdomci, ampak kateri drug izraz, vendar je to vse le igra besed. A nam je pomembnejša vsebina.
Pred desetletji se je zavetišča za brezdomce v Celju prijel vzdevek Hotel Kalifornija. Ni skrivnost, da se je takrat tam dogajalo marsikaj, priznati je treba, da je Socio tam zatem ogromno storil. Se motim, če rečem, da danes ni tako urejenih zavetišč za brezdomce, kot je ta v Celju?
Zavetišče smo prevzeli takoj po ustanovitvi JZ Socio leta 2002. Pred tem je bilo pod okriljem CSD Celje in v tistem času so mu nadeli ime Hotel Kalifornija. Leta 2005 je sodelavka Zdenka Zupanc Zrinski prevzela vodenje in naredila vse, da je zavetišče dobilo sedanjo podobo in ugled, ki ga ima še danes.
Mislim, da smo na področju brezdomstva naredili največji korak med vsemi programi. Tudi občina je pomagala in mislim, da smo danes lahko vzorčen primer zavetišča v evropskem prostoru. Zavetišče ima ženski in moški oddelek ter nudi številne dejavnosti.
Uspešnih zgodb ni nešteto, a jih je kar nekaj, na kar smo ponosni. Ljudje so med bivanjem pri nas dobili zaposlitev, stanovanje, nekateri so danes celo naši prostovoljci, kar me izjemno veseli. Nekateri pridejo samo na kavo in povedo, kako živijo danes. To izredno cenim, saj kaže učinke naše pomoči.
Socio upravlja tudi materinski dom. V njem bivajo tudi ženske, ki so žrtve nasilja. Bo to eden od tistih programov, ki se bo v prihodnosti moral širiti? V družbi poudarjamo ničelno toleranco do nasilja, vendar ga je vedno več.
Skoraj vsaka ženska, ki pride v materinski dom, ima izkušnjo nasilja. Včasih gre celo za nasilje otrok nad mamo. Dela je veliko in verjetno ga bo še več. Zaskrbljujoča je strpnost do nasilja. Zdi se mi, da družba nekatere vrste nasilja preveč tolerira.
Naša nekdanja ničelna toleranca do nasilja, ki smo jo zagovarjali pred desetletji, je kar nekako izpuhtela.
Kje je torej družba padla na izpitu?
Ne vem, če je že padla na izpitu, vendar se mi zdi, da se izogiba soočenju z nasiljem in njegovimi posledicami. Ko žrtev odide iz nasilnega okolja, se odpre cela vrsta vprašanj, za katera morajo odgovornost prevzeti različne ustanove.
Začeti mora delovati ves sistem. In tu se pogosto zaplete. Ženske pridejo v varno hišo ali materinski dom, potem se po letu bivanja pojavi vprašanje, kako naprej. Pri nas je namreč bivanje omejeno na eno leto. V tem času se z vsako žrtvijo trudimo pripraviti osebni načrt in načrtovati njeno življenje po odhodu iz materinskega doma. Vendar ta izhod ni vedno varen.
V Celju se je zelo dobro »prijel« tudi Večgeneracijski center Socio, ki vedno bolj postaja točka za različne dejavnosti vseh generacij in točka za nudenje pomoči in informacij.
To je zanje samo še en udarec poleg nasilja in dolgih sodnih postopkov.
Za žrtev bi bilo najpomembneje, da bi sodni postopki potekali hitreje in da bi bili zaščitni ukrepi, kot je prepoved približevanja, pravočasni. Takrat bi lahko žrtev rekla: »Varna sem. Če me bo ponovno iskal ali nadlegoval, imam odločbo in zaščito.« A ni vedno tako.
Težave nastanejo tudi, ker uporabnice naših programov nimajo prednosti pri razpisih javnega stanovanjskega sklada. Mi naredimo vse, kar lahko, da bi vplivali na te spremembe. Žal tega vpliva nimamo toliko, kot bi želeli. Zato se raje povezujemo z organizacijami, s katerimi lahko v okviru svojih zmožnosti naredimo nekaj učinkovitega za žrtev.
Prej sva govorili o obsojanju, zdaj o nasilju. Obojega je v družbi veliko. Tudi do tujcev. Ali tudi to občutite pri svojem delu?
Ljudje se pogosto soočajo z drugačno kulturo, z nečim, česar ne poznajo, in zato se pojavijo predsodki. V preteklosti so se v Slovenijo priseljevali predvsem ljudje iz Bosne in Hercegovine in jezikovna ovira je bila takrat precej manjša.
Težje je pri ljudeh s Kosova ali iz Albanije, pri katerih so jezikovne ovire večje. Ko pride taka oseba k nam po pomoč, jo vključimo v vse možne tečaje, da jo čim bolj povežemo z družbo in s slovenskim jezikom. Na začetku se nekaj časa res sporazumevamo v angleščini ali si pomagamo s spletnim prevajalnikom.
Postopoma začnemo uporabljati slovenščino, da se človek opremi za vsakdanje življenje.
Bi pa omenila nekaj, kar opažamo pri svojem delu v zadnjem času predvsem v zavetišču za brezdomce. Sindikati namreč k nam pošljejo tujce, ki imajo težave pri delodajalcu in nimajo več kje bivati. Gre namreč za ekonomske migrante, ki so prišli v Slovenijo zaradi dela in ne vidijo smisla bivanja v zavetišču.
Zato se moramo o tem pogovoriti s sindikati. Zavetišče za brezdomce namreč ni nastanitveni dom za takšne primere in za to tudi nismo financirani.
Opažate, da je takšnih novih izzivov na področju pomoči vedno več?
Predvsem s prihodom tuje delovne sile se pojavljajo novi izzivi. Eden največjih izzivov je kulturna in socialna vključitev tujcev. Vemo, da se tujci, ko pridejo k nam, najprej povezujejo med seboj. Zato z občino iščemo načine, kako se tem ljudem približati.
Jezik je velika ovira. Otroci ne govorijo slovensko in ne razumejo osnov, hkrati so vključeni že v sedmi razred. Ljudska univerza ravno zdaj izvaja posebne tečaje slovenščine za otroke tujcev. Mi jih želimo v družbi aktivirati tudi v prostem času, predvsem tako, da jih povezujemo s slovenskimi vrstniki.
To je pomembno, da dobijo priložnost uporabe slovenskega jezika tudi zunaj šole.
Marsikdo reče, da se tujci ne želijo učiti slovenskega jezika. Opažate to pri svojem delu?
Otroci, s katerimi delamo mi, so zelo dejavni. Želijo se naučiti slovenski jeziki in se vključiti v skupnost. Tudi naše izkušnje z materami, ki so prišle v materinski dom konkretno s Kosova, kažejo, da so zelo motivirane za spremembo.
Želijo prekiniti nasilen odnos, spoznajo, da imajo svoje pravice, svoj lastni jaz ter da lahko same odločajo o svojem telesu in svojem času. To je izjemna osnova, na kateri gradimo pomoč in opolnomočenje za nadaljnje življenje. Seveda ljudje s seboj prinesejo tudi svojo kulturo.
Ali je družbi težko sprejeti drugačno kulturo?
Sprejemanje drugačne kulture je za vse nas največji izziv. Vprašanje je, ali je naše poslanstvo, da bomo spreminjali njihovo kulturo ali postavili pogoj, da morajo sprejeti samo našo kulturo.
Tukaj vidim preplet vsega – del odgovornosti nosimo mi, velik del nosijo tudi oni. A to je že širše politično vprašanje.
Toda če pogledava še z druge strani: kdo bo delal, če ne bomo imeli tuje delovne sile? Kdo bo vozil avtobuse? Kdo bo delal na gradbiščih? Brez njih bo marsikatero področje ostalo brez delovne sile.
Glede na vse programe Socia in na to, o čemer sva se pogovarjali, se vam zdi, da je nedavna sodba, ki se je nanašala na delovanje Socia pred vašim prihodom in na zlorabo evropskih sredstev, zamajala to vlogo, ki jo ima Socio v družbi?
Upala sem, da bo sodišče prepoznalo, da Socio v tej zadevi ni storil nič narobe. Zaposlene poznam že vrsto let in vem, da lahko kdorkoli kadarkoli pride v naše programe ter se prepriča in vidi, kako delamo. In delamo dobro za ljudi in z njimi.
Moja edina želja je, da bi to poslanstvo ohranili. S sodbo je padlo veliko breme. Šlo je za veliko težo, vendar gremo naprej. Ne glede na to, kaj bo, je treba odločitev spoštovati. Ob tem se zavedam, da zaupanja ne gradimo z besedami, temveč z delom, ki ga opravljamo vsak dan.
Danes lahko povem predvsem to, da bodo pri nas ljudje vedno na prvem mestu. Pomoč ljudem v stiski je razlog, da smo tukaj. To je bistvo našega dela. Naša naloga je, da to poslanstvo ohranjamo, razvijamo in da delo opravljamo odgovorno, strokovno in transparentno.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
