Devetdesetletna Ljudmila vas bo osvojila že po prvem stavku
»So mi rekli, da nekdo pride. Po napisu na avtomobilu sem hitro ›pogruntala‹,« S temi besedami nas doma v Pečovju nad Štorami pričaka navihana Ljudmila Zeme.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zemetova je letos dopolnila okroglih devetdeset let. Je naša najstarejša naročnica.
Enainosemdeset let že Novi tednik prihaja na njen naslov. Najprej je bila nanj naročena njena tašča oziroma »mama«, kot jo še danes imenuje.
Zemetova je posebna gospa. Nasmejana, šale kar stresa iz rokava, in hudomušna.
»Ste slišali, kako vas je pozdravil?« nas vpraša, ko stopimo v njeno lepo urejeno kuhinjo. Seveda ga slišimo, kako ga ne bi.
Kanarček Timi je na hodniku ob našem prihodu tako veselo zapel in še toliko bolj smo veseli, ker se je – kot da bi vedel, da bo objavljen v časopisu – tako lepo nastavil pred fotoaparat.
Taščina popotnica
Z Ljudmilo prav lepo pokramljamo in se pri tem prešerno nasmejimo. »Boste pivo?« nas vpraša. »Ne smemo, ker delamo,« ji odvrnemo. »Brez skrbi, je brezalkoholno. To menda lahko spijete,« nam odvrne z nasmehom.
Posladkamo se tudi s piškoti. Ljudmila je tudi babica, zato ve, s čim lahko razvaja nekoliko starejše in nekoliko mlajše. Ob začetku sicer ni vedela, kakšno presenečenje jo čaka.
Naročnino na Novi tednik je namreč prevzela po smrti svoje tašče, s katero sta se zelo lepo razumeli. »Bila mi je kot mama,« nam pojasni in le takrat se nekoliko zresni, saj se spomni številnih lepih trenutkov, ko je njena tašča še živela.
»V petdesetih letih se nikoli nisva sprli. Bila je izjemno dobra ženska, nikoli ni bila slabe volje.«
»Temu moramo nazdraviti!«
Doda, da Novi tednik redno bere, le v zadnjem letu je imela težave z vidom. »To ne pomeni, da nisem odprla časopisa. Takrat sem prebrala samo naslove in pogledala slike. Zdaj, po operaciji na očeh, vidim bolje in spet preberem vse,« doda z nasmehom.
In takrat jo razveselimo s presenečenjem: »Gospa Ljudmila, od zdaj boste brali brezplačno, saj boste Novi tednik domov dobivali brezplačno.« Kako se je razveselila!
»Da, temu moramo nazdraviti!« se nasmeji in priznamo, da takrat dobimo tudi objem.
Med rožice
Ampak ne presenetimo samo mi nje, ampak tudi ona nas z vsem, kar lahko še počne.
»Vse še delam sama. Zunaj urejam gredice, skrbim za svoje rožice. Le kuham ne, veste. Za to poskrbi sinova družina,« doda.
S sinom in z njegovo družino se izjemno dobro razume. V vsaki njeni besedi, ko nam razlaga o svojem življenju, je mogoče čutiti, da je izjemno ponosna na sina Boštjana, njegovo ženo in vnuka ter njihove uspehe.
Ko nam razlaga o svojem življenju, je ponosna tudi na to, da lepo ohranja svoje zdravje.
»Ko sem delala, nisem bila nikoli v bolniškem staležu, no, potem ko sem se postarala, je prišla kakšna zdravstvena težava, ampak se ne dam.«
Nato nas popelje ven, ker nam želi pokazati svoje rožice. »Spomladi bi morali priti. Imela sem sto narcis in sto tulipanov. Ko bi videli, kako so bili lepi,« nam razkaže svoje gredice.
Hvala vam, Ljudmila!
Medtem ko Ljudmila med gredicami hodi samozavestno in nam razkazuje rože, jo opozorimo, naj hodi previdno, da ne bi padla. »Ah, ne bom. Čeprav, veste, predolgo spet ne smemo biti na svetu,« se nasmeji.
»Gospa Ljudmila, ne smete tako govoriti, pomembno je, da vam zdravje še vedno tako dobro služi,« ji rečemo.
Nato nas potolaži, da kdaj pa kdaj gre rada kam. »In k svoji frizerki Slavici grem rada. Je moja soseda, moram biti lepa, veste. Pomembno je, da se dobro počutim,« doda.
Gospa Ljudmila je res simpatična. Pri svojih rožicah nas še enkrat objame. »Saj bo, veste. Veliko sem preživela. Moža nimam več. Nekako gre. Samo da lahko še kaj sama naredim, tudi to me pokonci drži. In moja družina,« se nasmehne.
Lahko je ponosna. Nase. Na družino. Na svoje življenje. In tudi na Novi tednik, ki je bil vse življenje in bo tudi ostal njen zvesti sopotnik.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.