Kaj pomeni glas ZA in kaj PROTI na referendumu o parlamentarnih preiskavah?
Volivci bodo 11. oktobra odločali o pravilih parlamentarnih preiskav. Pojasnjujemo, kaj pomeni glas za, kaj proti in kaj je medtem spremenilo ustavno sodišče.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Volivci bodo 11. oktobra na zakonodajnem referendumu odgovorili na vprašanje, ali so za uveljavitev novele Zakona o parlamentarni preiskavi, ki jo je državni zbor sprejel 26. maja. Državna volilna komisija je potrdila, da bo na glasovnici zapisano prav vprašanje o uveljavitvi ZPPre-B.
Novela spreminja predvsem pravne poti, po katerih je mogoče preverjati delo parlamentarnih preiskovalnih komisij. Zagovorniki sprememb opozarjajo, da lahko preveliko število postopkov preiskavo zavleče ali ohromi. Kritiki odgovarjajo, da imajo parlamentarne komisije precejšnja preiskovalna pooblastila, zato mora biti sodni nadzor na voljo dovolj zgodaj, da lahko prepreči poseg v pravice, ne samo ugotavlja njegove posledice.
Razmerje med tema dvema interesoma je tik pred referendumom spremenila še odločba ustavnega sodišča z 10. septembra. Sodišče je razveljavilo določbo sedanjega zakona, po kateri je vložena zahteva za ustavnosodno presojo avtomatično preprečila imenovanje oziroma nadaljnje delo preiskovalne komisije. Presodilo je, da mora biti tudi pravno varstvo urejeno tako, da parlamentarno preiskavo čim manj ovira in zavlačuje.
Referendumsko vprašanje zato danes ni povsem enako vprašanju, kakršno se je zastavljalo maja ob sprejemanju novele.
Kaj pomenita glas za in glas proti
V nasprotju s preostalimi referendumi 11. oktobra je ta zakonodajni. Volivci neposredno odločajo o tem, ali bo že sprejeti ZPPre-B lahko začel veljati.
Glas proti torej ne pomeni vrnitve k pravilom pred spremembami zakona leta 2024. Če novela ne bo uveljavljena, ostane veljavni zakon skupaj z učinkom septembrske odločbe ustavnega sodišča.
Prav tako glas za ne pomeni odprave vsakršnega sodnega nadzora. Novela ohranja posebno ustavnosodno varstvo pri vprašanjih neodvisnosti sodstva in samostojnosti državnega tožilstva, vendar zmanjšuje krog tistih, ki lahko takšno presojo zahtevajo. Pri posameznem preiskovancu pa večji del posebnega pravnega varstva premika v poznejšo fazo postopka.
Pri sedanjem sistemu pa od 10. septembra velja pomembna sprememba. Sama zahteva za presojo pred ustavnim sodiščem preiskave ne zaustavi več avtomatično. Ustavno sodišče je presodilo, da je bil takšen avtomatični učinek prevelik poseg v učinkovitost parlamentarne preiskave.
Kaj parlamentarna preiskava sploh lahko počne
Parlamentarna preiskava ni kazenski postopek in preiskovalna komisija ni sodišče.
Gre za ustavni instrument, s katerim državni zbor ugotavlja in ocenjuje dejstva v zadevah javnega pomena. Ugotovitve lahko uporablja pri presoji politične odgovornosti, pripravi zakonodaje in drugih odločitvah iz svoje pristojnosti.
Podlago ji daje 93. člen ustave. Pomembna posebnost je, da parlamentarne preiskave pod ustavnimi pogoji ne more zahtevati samo parlamentarna večina, ampak tudi manjšina. Ustavno sodišče je zato učinkovitost parlamentarnih preiskav povezalo tudi z možnostjo parlamentarne manjšine, da dejansko izvršuje to ustavno pravico.
Komisije imajo obenem za politični organ precej močna pooblastila. Pri njihovem delu se lahko pojavijo osebni podatki, dokumentacija, pričanja in druge informacije, posegi pa lahko vplivajo tudi na zasebnost in ugled ljudi, ki se znajdejo v preiskavi.
Ustavno sodišče je v preteklih odločbah zato postavljalo tudi meje. Parlament lahko denimo preiskuje sistemske težave v pravosodju, ne more pa prevzeti funkcije sodišča in presojati pravilnosti posamezne sodne odločbe. Parlamentarna preiskava prav tako ne sme postati sredstvo vplivanja na odprt sodni postopek.
Razprava o noveli se zato vrti okoli dveh različnih zahtev.
Zagovorniki novele dajejo večji poudarek nevarnosti, da pravni postopki parlamentarno preiskavo zavlečejo ali preprečijo njeno učinkovito izvedbo. Kritiki večji poudarek namenjajo možnosti, da politično telo med preiskavo poseže v pravice posameznika ali pristojnosti drugih vej oblasti.
Ustavno sodišče je septembra izrecno poudarilo, da je učinkovitost parlamentarne preiskave ustavno varovana vrednota in da mora zakon preprečevati neupravičeno zavlačevanje. Hkrati je zapisalo, da to ne pomeni izključitve ustavnosodnega varstva.
Kaj bi ZPPre-B dejansko spremenil
Največ razlik med sedanjo in predlagano ureditvijo se skriva v precej tehničnih procesnih pravilih.
Sedanji široki krog upravičencev za ustavnosodno presojo potrjuje tudi odločba ustavnega sodišča iz septembra. Med njimi sodišče našteva tretjino določenih poslancev, sodni svet, državnotožilski svet, Banko Slovenije, Varuha človekovih pravic in lokalne skupnosti.
Ključna razlika tudi v tem, kdaj pride vprašanje pred sodišče
Izraz sodno varstvo lahko v obeh sistemih pomeni precej različne stvari.
Sedanja ureditev omogoča, da se nekatera vprašanja pred ustavnim sodiščem odprejo že po odreditvi preiskave oziroma po tem, ko nekdo postane preiskovanec. ZPPre-B pri posamezniku več teže daje posebnemu upravnemu sporu po sami preiskavi.
Tudi pri prvem modelu pa zahteva za ustavnosodno presojo komisije od septembra ne ustavi samodejno. Ustavno sodišče je navedlo, da lahko po potrebi samo začasno zadrži izvajanje akta, avtomatični zastoj ob vsaki vloženi zahtevi pa je razveljavilo.
Kako je razlika videti v konkretnem primeru
Predstavljajmo si izmišljeno parlamentarno preiskavo, ki preučuje ravnanje državnih organov v večji javni aferi. Del preiskave poseže tudi na področje državnega tožilstva, komisija pa posameznega državnega tožilca pozneje določi za preiskovanca.
Pri sedanji ureditvi lahko vprašanje morebitnega posega v samostojnost državnega tožilstva po posebni poti odpre državnotožilski svet. Če je posameznik formalno določen za preiskovanca in meni, da akt nedopustno posega v njegov pravni položaj, mu zakon pod določenimi pogoji prav tako omogoča zgodnejšo ustavnosodno pot.
Toda komisija zaradi vložene zahteve po septembrski odločbi ustavnega sodišča ne obstane avtomatično.
Po ZPPre-B bi bilo drugače. Posebno vprašanje samostojnosti tožilstva bi lahko pred ustavno sodišče odnesel generalni državni tožilec. Preiskovanec pa sedanje posebne zgodnje poti ne bi več imel. Če bi trdil, da so bile med preiskavo kršene njegove človekove pravice, novela zanj predvideva posebno tožbo v upravnem sporu po vročitvi končnega poročila.
Zagovorniki novele pri takšnem primeru poudarjajo, da mora komisija dobiti možnost, da preiskavo dejansko opravi in zbere dejstva, ne da bi jo vsak procesni spor lahko za dalj časa ustavil.
Kritiki poudarjajo, da poznejša sodna odločitev ne more vedno v celoti popraviti posledic že izvedenega posega v zasebnost, osebne podatke ali ugled.
Zagovorniki poudarjajo učinkovitost parlamentarnih preiskav
Predlagatelji ZPPre-B sedanjo ureditev kritizirajo kot preveč procesno zapleteno. Po njihovem mnenju lahko širok krog možnih pravnih postopkov podaljša preiskavo in zmanjša njeno uporabnost.
Septembrska odločba ustavnega sodišča je del njihovega argumenta podprla v delu, ki se nanaša na avtomatično ustavljanje komisij. Sodišče je iz 93. člena ustave izpeljalo zahtevo, da mora biti parlamentarna preiskava uvedena, vodena in zaključena v razumnem roku. Pravna sredstva morajo biti po njegovi presoji urejena tako, da tega postopka ne ovirajo bolj, kot je potrebno za učinkovito pravno varstvo.
Zagovorniki poudarjajo tudi razliko med parlamentarno in kazensko preiskavo. Parlamentarna komisija ne odloča o kazenski krivdi, ampak ugotavlja dejstva, pomembna za politično odgovornost in odločitve državnega zbora.
Ob tem zavračajo trditev, da bi ZPPre-B odpravil sodno varstvo. Novela ohranja posebno ustavnosodno presojo pri vprašanjih sodstva in državnega tožilstva ter uvaja posebno upravnosodno pot za preiskovanca.
Po argumentaciji zagovornikov je zato bistvena sprememba v tem, da pravno varstvo ne bi smelo omogočiti, da parlamentarno preiskavo že na začetku zaustavijo postopki, ki se lahko vlečejo dlje časa.
Kritiki opozarjajo predvsem na čas pravnega varstva
Nasprotniki novele poudarjajo, da lahko posledice parlamentarne preiskave za posameznika nastanejo precej pred končnim poročilom.
Komisija lahko pridobiva dokumentacijo, obravnava osebne podatke, zaslišuje ljudi, postopek pa je lahko deležen velike javne pozornosti. Kritiki zato opozarjajo, da sodna odločitev po zaključeni preiskavi ni vedno enakovredna možnosti, da se zakonitost oziroma ustavnost posega preveri že prej.
Na čas pravnega varstva je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba državnega zbora. V mnenju k predlogu je problematizirala ureditev, pri kateri je posebna tožba v upravnem sporu vezana na zaključek preiskave oziroma vročitev končnega poročila.
Kritiki opozarjajo tudi na zmanjšanje števila institucij in posameznikov, ki bi lahko sprožili posebno zgodnjo ustavnosodno presojo.
Med vprašanji, ki jih je izpostavila ZPS, je tudi možnost, da parlamentarna preiskava sploh ne pride do končnega poročila. Če je posebno sodno sredstvo vezano prav na njegovo vročitev, se po tem argumentu odpre vprašanje, kako učinkovito je takšno varstvo v primeru nedokončane preiskave.
Državnotožilski svet je nasprotoval tudi temu, da bi njegovo pristojnost za sprožitev posebne presoje glede samostojnosti tožilstva prevzel generalni državni tožilec.
Septembrska odločitev je del razprave že spremenila
Ko je državni zbor 26. maja sprejemal ZPPre-B, je veljal četrti odstavek 1.a člena sedanjega zakona. Ta je določal, da državni zbor do odločitve ustavnega sodišča ne more imenovati preiskovalne komisije, če je bila vložena zahteva za presojo akta o odreditvi preiskave.
Ustavno sodišče je 10. septembra prav to določbo razveljavilo.
Presodilo je, da že sama vložitev zahteve preiskavo avtomatično odloži, tudi kadar zadržanje v konkretnem primeru morda ni potrebno. Po oceni sodišča je takšna ureditev neskladna z ustavno zahtevo po učinkoviti parlamentarni preiskavi.
Sodišče s tem ni presojalo ZPPre-B kot celote in ni odločilo, da so druge rešitve iz novele ustavne. V odločbi je tudi navedlo, da bo o preostalih delih zahteve za presojo sedanjega zakona odločalo posebej.
Po septembrski odločbi tako med sedanjo ureditvijo in ZPPre-B ni več razlike v tem, ali vsaka zahteva za ustavnosodno presojo avtomatično ustavi preiskavo. Še vedno pa ostaja razlika v tem, kdo lahko posebno zgodnjo presojo zahteva, kaj lahko ustavno sodišče po tej poti preverja in kdaj ima posebno pravno sredstvo na voljo preiskovanec.
Za zavrnitev zakona ni dovolj le več glasov proti
Ker gre za zakonodajni referendum, za zavrnitev zakona veljajo pravila zavrnitvenega kvoruma.
Zakon ne pade že zato, ker je med oddanimi veljavnimi glasovi več glasov proti kot glasov podpore. Za zavrnitev morata biti izpolnjena dva pogoja.
Na dan razpisa referendumov je bilo po podatkih Državne volilne komisije (DVK) evidentiranih 1.698.526 volilnih upravičencev.
Petina tega števila je 339.705,2. Če kot orientacijo uporabimo število evidentiranih upravičencev ob razpisu, bi bilo zato potrebnih najmanj 339.706 glasov proti. Končni uradni zavrnitveni kvorum se ugotavlja po zakonskih pravilih, zato je ta številka orientacijska.
Drugi primer pokaže posebnost zakonodajnega referenduma. Če bi bilo 330.000 glasov proti in 300.000 za, bi večina veljavnih glasov sicer nasprotovala zakonu, vendar ob uporabi navedenega orientacijskega kvoruma zakon ne bi bil zavrnjen.
Neveljavna glasovnica se pri primerjavi glasov za in proti ne šteje med veljavne glasove, prav tako pa seveda ne prispeva k petini vseh volilnih upravičencev, ki mora glasovati proti.
DVK potrjuje, da je državni zbor odlok o razpisu zakonodajnega referenduma sprejel 23. julija in da bo glasovanje 11. oktobra. Ustavno sodišče je 10. septembra razveljavilo avtomatični suspenzivni učinek, o preostalih očitkih glede sedanjega zakona pa še ni dokončno odločilo.
Predčasno glasovanje poteka 6., 7. in 8. oktobra.
O čem bomo 11. oktobra dejansko odločali
Volivci torej ne bodo odločali o tem, ali sme državni zbor izvajati parlamentarne preiskave. Te imajo ustavno podlago in ostajajo ne glede na izid referenduma.
Prav tako ne bodo odločali o konkretni preiskovalni komisiji, posameznem politiku ali o tem, ali je kdo v kateri od sedanjih političnih afer odgovoren.
Odločali bodo o postopkovnih pravilih.
Zagovorniki ZPPre-B želijo zmanjšati obseg posebne zgodnje ustavnosodne kontrole in več prostora dati nemotenemu poteku parlamentarne preiskave. Pri posamezniku novela večji del posebnega sodnega varstva prestavlja v čas po preiskavi.
Nasprotniki novele želijo ohraniti širši krog možnosti za zgodnjo ustavnosodno presojo. Opozarjajo, da lahko nekatere posledice za preiskovanca nastanejo že med preiskavo in da jih poznejša sodna odločitev ne more nujno v celoti odpraviti.
Po odločbi ustavnega sodišča z 10. septembra pa tudi sedanja ureditev ne pomeni več, da lahko že sama vložitev zahteve preiskovalno komisijo avtomatično zaustavi.
Na glasovnici bo zato vprašanje o enem zakonu. V praksi pa se bo odločalo predvsem o tem, kako široko naj bodo vrata do zgodnjega sodnega nadzora odprta med samo parlamentarno preiskavo in koliko pravnega preverjanja je mogoče prestaviti v čas po njej.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
