Kaj pomeni glas ZA in kaj PROTI na referendumu o ukinitvi RTV-prispevka?
Prispevek predstavlja skoraj 70 odstotkov prihodkov RTV Slovenija. Referendum odloča o njegovi ukinitvi, ne pa tudi o tem, kaj bi ga nadomestilo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Gospodinjstvo, ki plačuje polni televizijski RTV-prispevek, danes vsak mesec odšteje 14,02 evra. V enem letu to pomeni 168,24 evra. Za posamezno gospodinjstvo je znesek razmeroma lahko predstavljiv. Na ravni RTV Slovenija pa se iz več sto tisoč takšnih plačil sestavi njen najpomembnejši vir financiranja.
Po letnem poročilu RTV Slovenija je zavod leta 2025 iz prispevka ustvaril približno 109,6 milijona evrov prihodkov. Prispevek je tako predstavljal 69,3 odstotka vseh prihodkov RTV.
Prav o tej obveznosti bodo volivci odločali na posvetovalnem referendumu 11. oktobra. Referendumsko vprašanje jih sprašuje, ali so za to, da se obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija ukine.
Na prvi pogled se zdi, da je izbira preprosta. Kdor glasuje za, podpira ukinitev prispevka. Kdor glasuje proti, podpira njegovo ohranitev. Toda s tem se preprostost tudi konča.
Referendum namreč ne pove, kaj naj sedanjih več kot sto milijonov evrov nadomesti.
Tudi glas za ne pomeni, da bo položnica naslednji dan izginila
Najprej je pomembno razumeti, kaj referendum sploh lahko spremeni.
Gre za posvetovalni referendum, zato njegov izid za državni zbor ni pravno zavezujoč. Tudi če bi večina volivcev podprla ukinitev prispevka, se obveznost plačevanja 12. oktobra ne bi avtomatično končala. Za to bi bila potrebna sprememba zakonske ureditve.
Referendum bo torej pokazal politično voljo volivcev, ne bo pa sam napisal novega sistema financiranja RTV Slovenija.
To je pomembna razlika, saj volivci ne bodo izbirali med sedanjim prispevkom in neko že pripravljeno alternativo. Na glasovnici ne bo mogoče obkrožiti financiranja iz državnega proračuna, posebne dajatve, prostovoljne naročnine ali zmanjšanega obsega RTV. Odločali bodo samo o tem, ali podpirajo odpravo sedanje obveznosti.
Štirinajst evrov ne financira samo televizije
RTV-prispevek se razlikuje od naročnine na Netflix, časopis ali katero drugo storitev, ki jo posameznik preprosto odpove, če je ne uporablja več.
Sedanja ureditev obveznost plačila veže na posedovanje naprave, ki omogoča sprejem radijskih ali televizijskih programov. Ministrstvo za kulturo med takšne naprave uvršča tudi računalnike, tablice in pametne telefone, povezane s spletom.
Tudi vsebine, ki se iz tega denarja financirajo, so precej širše od televizijskih poročil in večernega programa.
Prispevek pomaga financirati televizijo, radio, spletni portal, otroške in izobraževalne vsebine, programe za narodne skupnosti, arhiv, vsebine za gluhe in slepe, glasbeno produkcijo, oddajniško infrastrukturo in del podpore slovenski filmski produkciji.
Zagovorniki ukinitve se sprašujejo, zakaj mora nekdo obvezno plačevati vsebine, ki jih morda sploh ne spremlja ali z njimi ni zadovoljen. Nasprotniki odgovarjajo, da javni servis ni običajen tržni izdelek, saj mora zagotavljati tudi vsebine, ki same zase morda nikoli ne bi bile komercialno zanimive.
Obe strani tako govorita o istem denarju, vendar nanj gledata z različnih izhodišč. Za nekatere je v ospredju pravica posameznika, da sam odloča, za kaj bo plačeval. Za druge je pomembnejše, da ima javna služba dovolj stabilen vir za naloge, ki jih trg ne zagotavlja sam.
Če odstranimo prispevek, izgine skoraj 70 odstotkov prihodkov
Najbolj nazorno je razmerje videti, če prihodke RTV Slovenija zmanjšamo na simboličnih sto evrov.
Od vsakih sto evrov prihodkov je leta 2025 približno 69 evrov prišlo iz RTV-prispevka. Prispevek zato ni eden od številnih približno enako velikih virov. Je daleč največji.
To pomeni, da vprašanja njegove ukinitve ni mogoče ločiti od vprašanja, kaj naj pride za njim.
Če bi RTV še naprej opravljala približno enak obseg nalog, bi morala manjkajoči denar dobiti drugje. Če novega vira ne bi bilo, bi morali pasti odhodki. To pa bi lahko pomenilo učinkovitejše poslovanje, manj dejavnosti ali kombinacijo obojega.
Podatek o 109,6 milijona evrov pri tem ne pomeni, da bi morebitna ukinitev prispevka državo ali RTV naslednje leto stala natanko toliko. Gre za podatek za leto 2025, ki predvsem pokaže, kako velik del sedanjega sistema financiranja predstavlja prispevek.
Pri stroških lahko isti evro hitro preštejemo dvakrat
Ko se začne razprava o tem, koliko RTV stane, se hitro pojavi druga težava. Isti strošek je mogoče opisati na več načinov.
Plača radijskega novinarja je strošek dela, hkrati pa je del stroška ustvarjanja radijskega programa. Če bi obe kategoriji preprosto sešteli, bi del denarja šteli dvakrat. Enako velja za športne pravice, ki so del stroškov televizijskih programov.
Zato je za osnovno razumevanje financ bolj uporabno spremljati vrste stroškov, kot so delo, storitve, material in amortizacija.
Tudi pri tem številke zahtevajo nekaj previdnosti.
Stroški dela niso enaki neto plačam zaposlenih. Vključujejo tudi prispevke delodajalca in druge stroške. Amortizacija pa ne pomeni, da je RTV ves ta denar v posameznem letu porabila za novo opremo. Gre za računovodsko razporejanje vrednosti opreme in drugih osnovnih sredstev skozi čas njihove uporabe.
Visok delež stroškov dela zato sam po sebi še ne pove, ali RTV posluje dobro ali slabo. Za takšno presojo bi morali vedeti tudi, koliko vsebin in drugih nalog s tem denarjem ustvari ter ali bi jih bilo mogoče primerljivo kakovostno opraviti ceneje.
Zagovorniki ukinitve govorijo predvsem o izbiri
SDS v podporo ukinitvi prispevka poudarja, da bi moral posameznik sam odločati, za katere vsebine je pripravljen plačevati. Stranka ob tem odpira tudi vprašanje, ali zavezanci za obvezno plačilo dobijo javni servis, ki ga spremljajo in ocenjujejo kot kakovostnega.
Podoben argument je v državnem zboru predstavila Marjetka Šmid v imenu poslanske skupine NSi, SLS in Fokus. Opozorila je na spremenjene navade pri spremljanju medijev in na dejstvo, da gospodinjstva prispevek plačujejo ne glede na to, koliko programov RTV uporabljajo ali kako jih ocenjujejo. Izpostavila je tudi stališče, da način pobiranja denarja sam po sebi še ne zagotavlja politične neodvisnosti javnega medija.
Jedro tega argumenta je mogoče skrčiti na vprašanje, ali je pravično, da je plačevanje medijske storitve obvezno tudi za tistega, ki je ne uporablja ali je ne želi uporabljati.
Če bi zakon prispevek odpravil, bi gospodinjstvo res izgubilo neposredno mesečno obveznost v višini 14,02 evra.
Toda iz tega še ne sledi, da bi bilo gospodinjstvo na koncu nujno za prav toliko na boljšem. Če bi namreč RTV financirali iz drugega javnega vira, bi strošek ostal del javnih financ, le način njegovega zbiranja bi bil drugačen.
Demokrati zato v svojem stališču ločujejo podporo javnemu medijskemu servisu od podpore sedanjemu prispevku. Podpirajo obstoj kakovostnega javnega servisa, vendar menijo, da sedanji način financiranja ni nujno edini mogoč. Hkrati priznavajo, da referendum sam novega modela ne določa.
Glas za ukinitev zato ne pomeni glasovanja za prostovoljno naročnino, državni proračun ali katerikoli drug konkreten sistem. Pomeni samo podporo odpravi sedanje obveznosti.
Nasprotniki se bojijo, da bi denar postal politični vzvod
Na drugi strani je v ospredju vprašanje, kako stabilno in politično neodvisno bi bilo financiranje po morebitni ukinitvi prispevka.
Socialni demokrati opozarjajo, da bi lahko večja odvisnost RTV od državnega proračuna povečala vpliv vsakokratne politične večine na javni servis. Darko Ratajc je v državnem zboru ob tem poudaril, da stranka podpira učinkovitejše upravljanje in preglednejšo porabo, nasprotuje pa spremembi, ki bi po njeni oceni zmanjšala stabilnost financiranja.
Podobno argumentira Društvo novinarjev Slovenije, ki sodeluje v kampanji proti ukinitvi prispevka. Društvo kot enega ključnih pogojev uredniške neodvisnosti izpostavlja predvidljivo in stabilno financiranje ter opozarja, da zagovorniki ukinitve niso hkrati predstavili zakonske rešitve, ki bi sedanji vir nadomestila. Ob tem tudi v društvu menijo, da RTV potrebuje temeljite spremembe.
Sindikat novinarjev Slovenije dodaja še drug argument. Če bi se RTV financirala iz državnega proračuna, strošek za prebivalce po njihovem opozorilu ne bi preprosto izginil. Spremenil bi se predvsem način, po katerem se denar zbere. Prispevek zato vidijo kot bolj pregleden in predvidljiv vir.
Vendar tudi izraz proračunsko financiranje sam po sebi ne pove dovolj.
Sistem, v katerem bi vlada in državni zbor vsako leto znova odločala, koliko denarja bo dobila RTV, bi imel drugačne lastnosti kot ureditev, pri kateri bi zakon vnaprej določil formulo financiranja za več let. Zato zgolj iz dejstva, da bi denar prihajal iz proračuna, še ni mogoče sklepati, koliko političnega vpliva bi takšen sistem omogočal.
Ključno bi bilo, kakšna varovala bi novi sistem vseboval pred morebitnimi političnimi posegi v delovanje in odločanje javnega servisa. Koalicija, ki podpira ukinitev prispevka, za zdaj še ni predstavila, kako bi ta varovala uredila.
Evropa ne zahteva slovenske položnice
Tudi evropska pravila Sloveniji ne nalagajo, da mora RTV financirati prav z mesečnim prispevkom.
Evropski akt o svobodi medijev zahteva nekaj drugega. Države morajo svojim javnim medijem zagotoviti ustrezna, vzdržna in predvidljiva sredstva, postopki financiranja pa morajo temeljiti na preglednih in objektivnih merilih, ki so določena vnaprej.
Pravila zahtevajo tudi uredniško in funkcionalno neodvisnost javnih medijev.
Slovenija bi torej lahko izbrala drugačen sistem od sedanjega prispevka.
Vprašanje bi bilo, kako bi ta sistem zasnovali. Pomembno bi bilo vedeti, kdo določa višino sredstev, po kakšnih merilih se ta znesek spreminja, koliko časa vnaprej je zagotovljen in kakšna varovala preprečujejo, da bi financiranje postalo sredstvo političnega pritiska.
Položnico je mogoče ukiniti, stroška javnega servisa pa ne nujno
Če prispevka ne bi bilo več, bi bilo mogoče RTV financirati na več načinov.
Del denarja bi lahko prišel neposredno iz državnega proračuna. Druga možnost bi bila posebna javna dajatev ali namenski delež drugih javnih prihodkov. Sistem bi lahko še bolj združeval javni denar, oglase in druge tržne prihodke. Teoretično bi lahko večjo vlogo dobila tudi prostovoljna plačila.
Toda vsak od teh modelov odpira nova vprašanja.
Pri proračunskem financiranju bi bilo treba določiti, koliko denarja RTV pripada in kako zagotoviti njegovo predvidljivost. Pri posebni dajatvi bi se znova odprlo vprašanje, kdo jo plačuje. Pri večjem deležu tržnih prihodkov bi bilo treba razmisliti, kaj se zgodi z vsebinami, ki prinašajo malo oglasnega denarja, a jih javni servis zagotavlja zaradi svoje javne funkcije.
Ukinitev prispevka zato sama po sebi ne pomeni ukinitve RTV. Prav tako ne pomeni, da bo RTV po novem avtomatično financirana iz državnega proračuna. Vse to bi morala določiti nadaljnja zakonodaja.
Oglasi bi morali prinesti skoraj devetkrat več prihodka
Pri razpravi o drugih virih financiranja se pogosto pojavijo oglasi.
Številke pokažejo, kako velika bi bila razlika.
RTV Slovenija je leta 2025 z oglasi ustvarila približno 14,23 milijona evrov prihodkov. RTV-prispevek je v istem letu prinesel približno 109,6 milijona evrov.
Če bi celoten prihodek od prispevka želeli nadomestiti samo z dodatnimi oglasi, bi se morali skupni oglasni prihodki povzpeti na približno 123,82 milijona evrov. To bi bilo približno 8,7-krat toliko kot leta 2025.
Poleg tega je oglaševanje na RTV strožje omejeno kot pri komercialnih televizijskih in radijskih postajah.
Na glasovnici bo eno vprašanje, odprtih jih ostaja precej več
Referendum o RTV je tako precej ožji od razprave, ki ga spremlja.
Volivec ne bo odločal, koliko zaposlenih naj ima RTV, kateri programi naj ostanejo, koliko oglasov naj predvaja ali kako naj se zavod upravlja. Ne bo odločal niti o tem, ali naj RTV financira državni proračun.
Odločal bo o tem, ali podpira ukinitev obveznega RTV-prispevka.
Če bo odgovor večine pritrdilen, se bo najtežji del razprave pravzaprav šele začel. Zakonodajalec bo moral odločiti, ali sedanji vir nadomestiti, zmanjšati obseg javnega servisa ali združiti oboje. Ob tem bo moral določiti tudi, katere naloge naj RTV v prihodnje opravlja in kako zagotoviti dovolj stabilno financiranje, da izbrani sistem ne bo spodkopal njene neodvisnosti.
Predčasno glasovanje bo potekalo 6., 7. in 8. oktobra med 7. in 19. uro, splošno glasovanje pa bo v nedeljo, 11. oktobra. Istega dne bodo potekali še trije referendumi, volivec pa se lahko sam odloči, na katerem oziroma katerih bo glasoval.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
