Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Novico o izboru za kmetico leta je 70-letna Danica Kosmač sprva zadržala zase. »Nikomur nisem povedala, šele čez kak teden domačim,« skomigne. Bi skupaj pripravili eno luštno zgodbo? sem jo pobarala po telefonu. »Kaj pa vem,« ni zvenela prepričljivo, a je vendarle privolila. Ko sva jo s fotografom obiskala, je na najin dogovor že pozabila. Presenetila sva jo namreč sredi dela v kuhinji in imela sva kaj videti. Uro pozneje se je po hiši vil omamen vonj po sveže pečenem kruhu, midva pa sva si v usta tlačila dobrote, ki se jim preprosto ni bilo mogoče upreti.

Jaka Koren

Objem jutranjega hladu je počasi topilo sonce, ki se je bohotilo nad Idrijskim hribovjem. »Joj, kako je lepo, poglej te barve!« je na vsakih pet metrov vzkliknil fotograf Jaka med vzpenjanjem po vijugasti cesti do visokogorske kmetije Danice Kosmač. Jesenska paleta odtenkov se je prelivala skozi drevesa in pred nama slikala dih jemajoče kulise. Prekrasno, sem se strinjala. Prihod na Mrzli Vrh je bil skorajda veličasten – streljaj od velikega hlevskega poslopja so se pod sinje modrim nebom na prostranem travniku pasle krave. Mir in tišina, kot bi se ustavil čas in urbani svet tam spodaj sploh ne bi obstajal.

Kmetijstvo

Nada Zorec: Ne tlačite slovenskih kmetov

»Kar naprej pridita!« v telefonsko slušalko vzklikne Danica, ki si z obiskom ni kaj preveč belila glave. Medtem ko v krušni peči prasketa žerjavica, se v oblaku moke suka ob veliki marmornati mizi, na kateri v peharjih vzhaja devet velikih hlebcev kruha. »Samo še tole poštimam,« zamahne z rokami in že stikamo glave proti peči, kamor so spretno romali hlebci. Hopla na pekovski lopar, vešča kretnja v globino peči in ponovi vajo. Tole se vam bo zdelo neverjetno: nekoč je spekla kar 17-kilogramski hlebec kruha! Zamesila ga je prav tu, na tej marmornati mizi. Ampak kako?! »Ja, takole,« pokaže z rokami, kot da to sploh ne bi bila kakšna velika reč. Pa je šel v peč? »Šel, šel. Le pekel se je malo dlje.«

Kmetijstvo

Stvarnost življenja na kmetiji: delo od zore do noči, pa vse več skrbi

Jaka Koren

Superbabica

Je pa kar pestro tule pri vas, pravim Danici, za katero sem slišala, da je prava legenda Mrzlega Vrha. Zadnjih šest let je vdova, že od mladih let pa podpira vse štiri vogale kmetije, na kateri je ostala s starejšim sinom Matejem, ki je leta 2011 prevzel 18,5 hektarja veliko posestvo. Vzgojila je sedem otrok, ti pa so jo razveselili s 15 vnuki. Dva izmed njih, Tine in Vili, sta prav te dni pri njej na počitnicah. Njun stric je kot običajno v službi, vozi namreč avtobus. Danica ima tako še vedno polne roke dela.

Jaka Koren

»Ob pol sedmih vstanem in grem najprej v hlev, potem pa na hitro pripravim kaj za južino, nato pa, kar je pač treba, v gmajno, na njivo, kar koli …« Časa za počitek ni? »Kakor je. Po južini grem malo na kavč, ko pa pride sin, naju čaka delo tja do devetih zvečer. Zdajle ni taka reč, imamo 28 glav živine, krma je pripravljena, nas pa čakajo telitve,« pokima, Tine pa mi zaupa, da jo bo stara mama potem mahnila popravljat kole na pašnikih in da bo v teh dneh s traktorjem razvažala gnojnico. Da ji z bratrancem Vilijem rada pomagata, ni nobenega dvoma. Ves čas se smukata naokoli, poprimeta za delo v kuhinji, pred hišo in v hlevu. »Jaz grem doma še pred šolo v štalo!« ponosno pove Tine. Pobca sta vedra in nasmejana, takšna, kakršni so bili otroci, preden so jim pametni telefoni prirasli k rokam. Bravo, starši!

Slovenija

Simona Anžlovar, naj kmetica leta: Vsi so mi rekli, da sem nora!

Dobri stari časi? Pa kaj še!

Danica je sicer v kmečko delo vpeta že od mladih nog. Odraščala je namreč na visokogorski kmetiji v sosednji vasi, kjer so se ukvarjali z živinorejo in gozdarstvom. Na igro s sosedovimi dekleti ima resda lepe spomine, precej manj pa na šolo in opravila na posestvu. Povejte mi več, jo spodbudim.

Jaka Koren

»Jaz bom tako djala. Toliko se govori, kako je bilo včasih vse fajn pa lepo pa boljše kot zdaj … Ampak dajmo malo pomislit … V šolo smo hodili oblečeni v tisto, kar smo pač imeli. Daleč smo hodili, eno uro v eno smer. V Žiri smo prišli čisto premočeni, pa ko smo šli domov, smo bili spet mokri. Tudi hrane ni bilo. Dopoldne smo dobili en kos kruha, malo namazanega, južine pa ni bilo. Pa smo šli pred sedmo zjutraj od doma in prišli nazaj ob pol treh. Ja, tako je bilo, pa nismo nič jamrali. Tudi doma ni bilo hrane kot danes. Zeblo nas je, v hiši je bila samo ena peč, vse drugo je bilo mrzlo. Kopalnice ni bilo. Po šoli nas je čakalo delo na kmetiji, zvečer, ko smo bili preč od utrujenosti, pa so rekli: 'Pejt se učit!'« se drži za glavo Danica in prizna, da ji v šoli ni kaj prida šlo. Se je pa vseeno potrudila, naredila kmetijsko šolo, se za nekaj let zaposlila v lokalni trgovini, nato pa se popolnoma posvetila kmečkemu življenju. Sprva doma, nato pa v sosednji vasi, kamor se je primožila.

Slovenija

Druga plat težkega življenja Sonje Hojnik iz Ljubezni po domače

Mama v moških škornjih

Domačija Na Vodicah je njen dom postala leta 1978. Sem jo je pripeljala ljubezen. »Marko je že dve leti prej prevzel kmetijo, tašča je umrla leto in pol po mojem prihodu, tast pa dobra tri leta kasneje,« se spominja Danica in pojasni, da so bili to kar težki časi. Kmetija je bila v slabem stanju, zato je bilo treba preoblikovati strm teren na posestvu, med drugim poravnati brežine, z možem pa sta postavila tudi novo hišo in hleve. »Zidanje vsako leto, ob kmečkem delu je bilo treba še malto mešati, to je bilo drugače kot danes.«

Kaj pa vam je bilo najtežje? »Delo v kuhinji!« izstreli brez omahovanja. »Ko sem se poročila, nisem znala nič kuhati, še kruha nisem nikoli spekla! Se pač naučiš,« skomigne. Ker je Marko del dneva preživel v službi, je morala poprijeti tudi za najzahtevnejša dela na posestvu. Kako ji je torej ob vsem tem uspelo skrbeti še za otroke in dom? Z gospodinjenjem za tako veliko družino vendarle ni malo dela! »Narediš, kar moraš … Zjutraj sem pripravila zajtrk, šla v hlev, otroci so pazili drug na drugega, vmes sem skuhala, potem pa spet ven …«

Jaka Koren

Asica na traktorju

Najpogosteje verjetno kar za kakšen stroj? »Seveda! Ni bilo drugega, pa sem šla!« Danica, ki je mimogrede prejela številna priznanja na tekmovanjih v spretnostni vožnji s traktorjem, upravlja traktor z vsemi mogočimi priključki. »Kosilnica, obračalnik, grabljalnik, nakladalna prikolica, cisterna, plug za oranje njiv, pa sadilnik za krompir … Ja, bolj ali manj vse, kar obstaja,« našteva, kot da bi bilo upravljanje vseh teh strojev nekaj najbolj samoumevnega na svetu. »Jah, kaj pa je to takega – greš gor in delaš. Malo šaltaš, včasih kaj narobe pritisneš, potem pa se že navadiš,« opisuje svoje učne urice iz mladosti 70-letna šoferka, ki jo ljudje poznajo tudi po pluženju tri kilometre dolge poti do bližnje vasi in razvažanju vaških otrok s kombijem v šolo. Tudi pri telitvah je pogosto sodelovala – tako doma kot pri sosedih. »Tako pač je na kmetih. Ko zazvoni telefon, greš, pa ni važno, koliko je ura!«

Dopust? Saj ga ne nucam!

Zdi se, da so se njene življenjske vloge ves čas tesno prepletale, jo ovijale in sčasoma postale edino, kar ji je znano in domače. Ste si sploh kdaj vzeli čas za počitek, dopust? »Še nikoli nisem bila na dopustu. Pa saj ne nucam tega,« znova skomigne in omeni, da gre včasih na kakšen izlet. Izvem, da je za nedavno dopolnjenih 70 let za darilo dobila oddih v toplicah, a ko ji namignem, naj gre vendarle malo uživat, se nekoliko zaskrbljeno popraska po glavi.

Jaka Koren

Preprosta in skromna ženska je, ne sanjari o morju, plavanju v bazenih in razvajanju – tako, kot je, ji povsem ustreza. Nasmeh ji na obraz zvabijo preproste stvari. Ko dobi obisk in takole poklepeta ob skodelici kave, ko se druži s članicami Društva podeželskih žena Idrija - Cerkno, še posebej pa, ko se ob njej zberejo domači. Če sem prav naštela, jih je vseh skupaj 29, dva nova člana pa sta še na poti. Dolgčas jim na domačiji Na Vodicah zagotovo ni.

Kmetica leta? Jah, kaj pa vem!

Čeravno je rdeča nit Daničinega življenja delo, ugotavljam, da ima za polno malho spominov, ki jih je ustvarjala tudi med osvajanjem priznanj in pokalov na različnih tekmovanjih. Kaj vse je počela? »Od grabljenja, košnje z ročno koso do peke kruha, potic pa takih in drugačnih dobrot,« se zahahlja. V življenju si želi le to, da bi se z domačimi še naprej dobro razumeli in da bi bili vsi zdravi.

Jaka Koren

Kaj pa tole priznanje za kmetico leta 2026? Je kar nobel, kajne, Danica? »Jah, ne vem, sem se kar dolgo otepala tega. Kar en teden nisem nikomur povedala!« Ja, kako pa to? »Ko ne pričakuješ česa takega, se potem tega niti ne zavedaš dobro. Da bo zdaj vse takole, si pa tudi nisem mislila,« zmaje z glavo. No, zdaj bo pa še vaša zgodba v Jani! »Mah, vseglih mi je,« se za konec malce kislo nasmehne v objektiv in se strinja, da vloga fotomodela še zdaleč ni lahka.

Le kaj mi je tega treba, je najbrž rojilo po glavi Danici, ki v skoraj pol stoletja trdega dela na kmetiji ne vidi nič posebnega. Ne potrebuje občudovanja, priznanj ali dokazovanja. Kar se drugim zdi skoraj nadčloveško, je bilo zanjo preprosto življenje, ki ga je bilo treba živeti. Dan za dnem, leto za letom.

No, ampak vse pa ne more biti po vaše! Punce iz Društva podeželskih žena Idrija - Cerkno so vas predlagale za kmetico leta 2026, Zveza kmetic Slovenije vam je podelila naziv, mi pa vam ob tem iskreno čestitamo. Sprejmite bučen aplavz pa amen!