Izkušnje odvetnice: Skupno starševstvo ni vedno najboljša rešitev
V Sloveniji se vse več staršev po ločitvi odloča za skupno skrbništvo, a strokovnjaki opozarjajo, da to ni vedno najboljša rešitev.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ločitve v Sloveniji niso redkost, vendar se v zadnjih letih spreminja predvsem to, kako starši po razhodu skrbijo za otroke. Če so bili otroci nekoč skoraj samoumevno dodeljeni materi, danes vse več staršev izbira skupno starševstvo. Statistika kaže, da ta oblika skrbi postaja vse pogostejša, izkušnje centrov za socialno delo in pravne stroke pa razkrivajo, da takšna ureditev deluje predvsem tam, kjer starša zmoreta sodelovati.
Vsak dan se v Sloveniji razide več družin
Po najnovejših podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je leta 2024 razvezalo 2.064 zakonskih zvez, kar je nekoliko manj kot leto prej, ko so zabeležili 2.165 razvez. To pomeni, da se v Sloveniji v povprečju še vedno razveže približno šest parov na dan, kar kaže, da ločitve ostajajo razmeroma pogost življenjski prehod za številne družine.
Razveze pogosto zadevajo tudi otroke. Leta 2024 je bilo v razvezah vključenih 1.709 mladoletnih otrok, kar pomeni, da skoraj vsaka druga razveza neposredno vpliva tudi na življenje otrok. Ločitev tako ni le partnerska odločitev, temveč pogosto pomeni tudi reorganizacijo celotnega družinskega življenja, spremembo bivanja, urnikov in vsakodnevnih navad.
Podatki kažejo tudi, da se spreminja način, kako sodišča in starši urejajo varstvo otrok po ločitvi. Če so bili otroci v preteklosti večinoma dodeljeni materi, se je ta slika v zadnjih letih precej spremenila. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2024 približno polovica otrok po razvezi zaupana obema staršema v skupno varstvo in vzgojo, nekoliko manj pa materi, medtem ko očetje otroka v samostojno varstvo dobijo bistveno redkeje. Takšna razporeditev kaže na pomemben premik v razumevanju starševskih vlog po ločitvi.
Spremembo je v veliki meri prinesel Družinski zakonik, ki je začel veljati leta 2019, saj je poudaril enakovredno vlogo obeh staršev tudi po razvezi. V ospredje je postavil korist otroka in možnost, da oba starša ostaneta aktivno vključena v njegovo življenje. Od takrat naprej se tudi v praksi vse pogosteje pojavljajo rešitve, ki omogočajo sodelovanje obeh staršev, kar potrjujejo tako statistični podatki kot tudi izkušnje centrov za socialno delo in pravne stroke.
Skupno starševstvo postaja vse pogostejše
Na centrih za socialno delo potrjujejo, da se starši danes vse pogosteje odločajo za skupno starševstvo. Kot pojasnjujejo, starši iščejo rešitve, ki omogočajo, da sta oba vključena v otrokovo življenje tudi po razhodu.
»V zadnjih letih zaznavamo porast primerov, ko se starši odločijo za skupno oziroma sostarševstvo. Na ta način starši iščejo rešitve, ki omogočajo, da sta oba starša vključena v otrokovo življenje. Poudarili bi, da je takšna rešitev dobra in uspešna predvsem takrat, ko starša dobro sodelujeta in se jasno dogovarjata o potrebah svojih otrok,« pojasnjujejo na centrih za socialno delo.
Skupno starševstvo pomeni, da oba starša sodelujeta pri pomembnih odločitvah glede otroka, kot so šolanje, zdravstvena oskrba, vzgoja in vsakodnevno življenje. Pogosto otrok izmenično prebiva pri obeh starših, vendar to ni nujno enakomerno razdeljeno. Pomembneje je, da starša skupaj sprejemata odločitve in sodelujeta.
Strokovnjaki poudarjajo, da skupno starševstvo ni primerno v vseh primerih. Deluje predvsem takrat, ko starša ohranjata spoštljivo komunikacijo in sta pripravljena sodelovati. Če tega ni, lahko takšna ureditev prinese dodatne konflikte in stisko za otroka.
Ko starša ne najdeta dogovora, vstopijo strokovnjaki
Če starša ne uspeta doseči sporazuma, v postopek vstopijo centri za socialno delo, ki imajo pomembno strokovno vlogo. Na predlog sodišča pripravijo mnenje o tem, kakšna ureditev varstva in stikov je za otroka najprimernejša.
»Vloga centrov za socialno delo v postopkih razveze je predvsem strokovna in svetovalna. CSD v postopkih razveze staršev na predlog sodišča pripravi mnenje o tem, kakšna ureditev varstva in stikov je za otroka najprimernejša, vendar zgolj v primerih, ko se starši ne morejo dogovoriti,« pojasnjujejo.
Ob tem staršem nudijo tudi svetovalno podporo in pomoč pri oblikovanju sporazuma. Po njihovih izkušnjah se večina postopkov zaključi z dogovorom med staršema o varstvu, stikih in preživnini.
Na centrih za socialno delo opozarjajo, da so najpogostejše težave po ločitvi povezane s komunikacijo med staršema, dogovarjanjem o stikih in višino preživnine. Otroci lahko ob ločitvi občutijo stisko, zato starši pogosto potrebujejo tudi podporo pri razumevanju otrokovega vedenja.
»Otroka najbolj razbremeni, kadar se starša uspeta mirno dogovarjati in ohranjati spoštljiv medsebojni odnos. Pomembno je, da otroka ne postavljata v sredino sporov in da otroku omogočita stabilno okolje. Ključno je, da otrok ve, da ločitev ni njegova krivda,« poudarjajo.
Odvetnica opozarja: skupno starševstvo ni vedno rešitev
Odvetnica Vlasta Žagar opozarja, da skupno starševstvo ni vedno najboljša rešitev. Po njenih besedah je ta oblika po uveljavitvi Družinskega zakonika postala zelo razširjena, vendar praksa kaže, da takšna ureditev ne deluje vedno v korist otrok.
»Deljeno skrbništvo oziroma skupno starševstvo je od uveljavitve Družinskega zakonika leta 2019 postalo zelo popularno, posledice tega eksperimenta pa se bodo pojavile šele čez desetletja,« meni.
Po njenih besedah je bila praksa pred uveljavitvijo zakonika precej drugačna. »Do uveljavitve Družinskega zakonika, ki te možnosti ne omejuje, je praviloma mati, ki ni bila narkomanka, alkoholičarka ali nasilna do otrok, pridobila otroke v varstvo in vzgojo, oče pa pravico do stikov z otrokom in dolžnost plačevanja preživnine. Sodišča, še posebej v primerih, ko komunikacija med bivšima partnerjema očitno ni bila mogoča, te možnosti niso uporabljala, ampak so otroke praviloma dodelila materi,« pojasnjuje.
Danes pa opaža precej drugačno prakso. Po njenih izkušnjah očetje v postopkih pogosto zahtevajo skupno starševstvo tudi zaradi finančnih razlogov. »Praviloma očetje v postopku pred sodiščem zahtevajo to zakonsko možnost s predpostavko, da ne bi plačevali preživnine,« pravi.
Ob tem opozarja tudi na primere, ko skupno starševstvo ni primerno zaradi slabe komunikacije med staršema. »Na sodišču opažam veliko naklonjenost skupnemu starševstvu, čeprav je jasno, da med staršema komunikacija ni mogoča tudi zaradi karakternih lastnosti enega od staršev, še posebno, če gre za narcistično osebnostno motnjo, ko je to objektivno nemogoče,« opozarja.
Po njenem mnenju se je zato skupno starševstvo v določenih primerih začelo uporabljati kot splošna rešitev, ne glede na okoliščine posamezne družine. »Po mojem mnenju je to postala bolj moda kot realna rešitev, ki naj bi bila v korist otrok,« zaključuje.
Kako sodišče odloča o otrocih, stikih in preživnini
Kadar se starša ne uspeta dogovoriti o varstvu in vzgoji otrok, o stikih ali preživnini, odločitev sprejme sodišče. Pri tem se praviloma opira na mnenja strokovnjakov, pogosto tudi sodnih izvedencev, ter na mnenje centra za socialno delo. Ključno merilo pri odločanju je vedno korist otroka. Sodišče tako upošteva odnos otroka z vsakim od staršev, dosedanjo vključenost staršev v otrokovo življenje, stabilnost okolja, sposobnost sodelovanja med staršema in potrebe otroka glede na starost ter razvojno obdobje.
V praksi pa po besedah odvetnice Vlaste Žagar prav vprašanje stikov pogosto postane največji vir sporov med staršema. Posebej zahtevni so primeri, ko eden od staršev predlaga tedensko menjavo bivanja ali sistem enakomerne delitve časa med staršema. Takšne rešitve so lahko primerne, vendar le, če starša dobro sodelujeta.
»Velikokrat je v ospredju splošno mnenje, da vsakemu staršu pripada 50 odstotkov časa, kar ni zakonsko določeno. Prioriteta bi morale biti koristi otrok, ne interesi staršev,« opozarja odvetnica.
Po njenem mnenju se v nekaterih primerih skupno starševstvo uporablja tudi tam, kjer razmere za to niso primerne. »Po mojem mnenju je deklarirana korist otrok daleč od resnične skrbi za otroke, in sicer od sodišč v nepravdnem in kazenskem postopku do centrov za socialno delo in starša, ki ni sposoben skrbeti za otroke pri sistemu 50 : 50,« dodaja.
Poleg vprašanja stikov pa pogosto spore sproži tudi določanje preživnine. Ta se določa glede na potrebe otroka in finančne zmožnosti staršev. Sodišče pri tem upošteva stroške bivanja, prehrane, šolanja, dejavnosti in drugih potreb, hkrati pa presoja tudi dejanske prihodke staršev.
Odvetnica Vlasta Žagar opozarja, da v praksi prihaja do sporov glede prihodkov, saj nekateri starši poskušajo prikazati nižje dohodke, kot jih dejansko imajo. »Predvsem očetje poskušajo prikazati čim nižje dohodke, še posebej, če se ukvarjajo s samostojno dejavnostjo. Sodišče mora v takih primerih objektivno presoditi dejanske zmožnosti,« pojasnjuje.
Prav vprašanja stikov, delitve časa in preživnine tako pogosto postanejo najzahtevnejši del postopka po ločitvi, pri katerem se pokaže, kako pomembno je, da starša zmoreta sodelovati in postaviti potrebe otroka pred lastne interese.
Ločitev ni konec starševstva
Čeprav ločitev pomeni konec partnerskega odnosa, strokovnjaki poudarjajo, da starševstvo ostaja skupna odgovornost. Otroci po razhodu staršev potrebujejo stabilnost, občutek varnosti in podporo obeh staršev. V Sloveniji se zato vse bolj uveljavlja ideja, da ločitev ne pomeni, da eden od staršev izgubi vlogo v življenju otroka. A hkrati izkušnje kažejo, da skupno starševstvo ni vedno preprosta rešitev. Deluje predvsem takrat, ko starša zmoreta sodelovati in postaviti otrokove potrebe pred lastne zamere.
Ko to ni mogoče, pa lahko prav skupno starševstvo postane dodatna obremenitev – predvsem za otroke, ki se znajdejo med dvema staršema in dvema različnima svetovoma.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
