Arhiv Štajerskega Tednika

Mihael Kos iz Čermožiš je vedno rad delal z lesom. V rezbarjenju se je preizkusil že kot najstnik, pa takrat ni bilo denarja za primerno orodje, kasneje je obnavljal lesene kipe na razpelih. Svojo pravo strast pa je odkril šele pred kakšnim letom in pol, ko je izdelal svojo prvo leseno masko s podobo parklja, krampusa, hudiča oz. demona. »To me je navdušilo. Sčasoma sem pridobil občutek za velikost in proporce, nabavil sem tudi primerno orodje. Sem popoln samouk, a danes lahko, če le imaš malo talenta in si vztrajen, številna znanja črpaš s svetovnega spleta,« je povedal izdelovalec mask.

Vsaka maska izpod njegovih rok, doslej jih je ustvaril kakšnih dvajset, je unikat. Povedal je, da najprej počaka idejo za masko – kaj bo predstavljala in kakšno grimaso bo imela: »Masko si najprej zarišem oz. splaniram, potem zanjo izberem primeren kos lesa. Največkrat uporabim sveži les zelenega oz. gladkega bora iz domačega gozda, včasih mi kdo kak kos lesa tudi podari. Grobe mere oz. konture maske zarežem z motorno žago, potem se začne ročno delo, torej rezbarjenje lesa z dleti.«

Največ časa vzamejo zobovje in gube

Preberite več v Štajerskem Tedniku