##IMAGE-2524173##

Slovenija premore približno štirideset narečij, ki pa se jih ljudje ne sramujejo, pač pa v njih govorijo in pišejo. Izdanih je bilo več knjig v različnih slovenskih narečjih in ena izmed njih je tudi »Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit«. Slednjo je izdala prof. Bogomira Kure iz Črnomlja v letu 2004, pred tem pa je v narečjih bilo izdano že 27 knjig, pri založbi Kmečki glas v zbirki Glasovi.

Ga. Bogomira je več let skupaj s svojim učenci zbirala povesti, legende, strašljive pravljice, zgodovinske zgodbe in anekdote ter etnološke pripovedi. V izdani knjigi je lepo opisala njeno zahtevno in požrtvovalno delo dr. Marija Stanonik, ki jo je k temu pisanju tudi vzpodbudila.

Tako je zapisala v spremni besed: «Tako se po dolgem času z Glasovi odpravljamo na našo južno mejo, kjer bomo iz zgodb spoznali nadvse hudomušne Belokranjce, ki jim je vsako priložnost dobrodošla za veselo razpoloženje. Miri Kure se iskreno zahvaljujem za dolgoletno požrtvovalno delo, da je znala in zmogla vcepiti mladim spoštovanje do domače slovstvene dediščine«.

Prof. Bogomira Kure je zbrala dragocen material Bele krajine in njenih narečij. Dobro vemo, da se razlikuje govor v semiški občini, ravno tako imajo v Črnomlju drugačne besede, kakor jih izgovarjajo v Metliki. Priznati je, da se nekatere besede izgubljalo in nastajajo nove. Nekaj k temu pripomore šola, pa tudi priseljevanje ljudi iz desne strani Kolpe, Žumberčanov iz gorjanskih vasi in ljudi, ki jih je pot privedla čez Gorjance v Belo krajino. Ljudje se pač selijo iz različnih razlogov iz kraja v kraj.

Tudi sama sem že izdala knjigi z naslovom Tukaj Obrh in Ujemi smeh, kjer je veliko anekdot, raznih priložnostnih govorov ter odigranih skečev v metliškem narečju. V knjigi Bogomire Kure, pa je avtorica zapisala: »Vrsto metliških pripovedi, pa mi je povedala ga Alenka Mežnaršič, ki tudi sama ustvarja v narečju«.

Na facebook-u sem zasledila, kako mladi pišejo v »belokranjščini«. Mi v Metliki smo se vedno žungali, šli smo damuh, zdaj gredo otroci duma, nikoli pa nismo bili iz Meklike, pač pa so tako govorili ljudje iz okolice Metlike.

Priznati moram, da je priseljevanje zelo spremenilo govor. Ko sem bila v Kanadi na obisku in sem se pogovarjali z ljudmi, ki so odšli v začetku 20-ih ali 30-ih let prejšnjega stoletja iz domovine, občudovala sem njihovo govorico, saj so jo odnesli takšno od tu. Marsikatero besedo sem si zapisala, da je ne bi pozabila.

Všeč mi je, ko na TV prisluhnem komentatorju Činču, na oddaji kmetija išče lastnika, ki tako prijetno brez slehernega sramu govori svoj dialekt.

Potem pa se vprašujem, čemu so me nekateri hoteli zbrisati s seznama živih, ko sem pisala v metliškem narečju in ugotavljali, da kje sem jo vzela. Mislim, da sem že veliko napisala in govorim po svoje, mi me sram, tudi vas, dragi komentatorji, ne bi smelo biti.

Zamislijo pa naj se tisti, ki nepravilno uporabljajo vikalno obliko in teh je veliko. Najbolj pa me boli, ko tako govorijo ljudje z visoko izobrazbo.