V teh dneh, ko smo se srečali z jesenskim enakonočjem, že opažamo, da so dnevi spet krajši od noči, manj je tudi sonca. A malokdo pomisli, da je sonce nekoč ljudem kazalo čas. Na to nas spominjajo sončne ure, ki so danes le še del naše kulturne dediščine, okras stavb in parkovne skulpture kot nostalgičen spomin na umirjen ritem poti sonca po našem nebu.

Tudi v dolenjski prestolnici jih je kar nekaj - kar štiri na stolni cerkvi sv. Nikolaja, dve na škofijski stavbi, ena na frančiškanskem samostanu in ena na Badovinčevi hiši. »Prenosna« sončna ura je tudi pri gradu Grm in morda je kje še kakšna. A več o novomeških sončnih urah malo pozneje.

Sončne ure so nastale zaradi merjenja časa, ki je nastalo zaradi človekove potrebe po časovni organizaciji svojega življenja. Ko se je človek ustalil na enem mestu, mu ni bilo več dovolj, da je vedel, da je jutro, dopoldan, popoldan itd. Potreboval je bolj natančno razdelitev časa. Ker je dobro opazoval, je videl, da senca drevesa preko dneva potuje v polkrogu in da v določenem delu dneva kaže vedno v isto smer. Uporabil je svoje prvo in najosnovnejše orodje, palico, jo zasadil v zemljo in s kamni v krogu na tleh označil določen čas, ki ga bo potreboval za naslednji dan. Tako je nastala prva sončna ura, ki je kazala potek in ritem ponavljajočih se dogodkov preko dneva.

NAJSTAREJŠA SLOVENSKA URA V TOLMINU

Ta način merjenja časa seveda človeku kmalu ni zadostoval, potreboval je bolj natančno, matematično razdelitev časa in to se je zgodilo v nekaj tisočletjih. Prvo takšno uro z enakomerno razdeljenimi časovnimi enotami so našli v Egiptu iz 15. stoletja pred našim štetjem. Babilonsko časovno razdelitev dneva na osem enot so povzeli stari Grki in od njih Rimljani, in tudi najstarejša sončna ura, izkopana v Sloveniji, je tako razdeljena. Spada v prvo stoletje naše dobe, izdelali so jo v oglejskih delavnicah, Goriški muzej pa jo danes razstavlja v Tolminu.

V Sloveniji je ohranjenih dosti sončnih ur in kot ugotavlja avtorica knjige Svetloba sonca in njegove sence Jožica Šmid, ki je v knjigi popisala in fotografirala sončne ure po Sloveniji, gre večinoma za stenske, na južnih, pa tudi jugo-zahodnih stenah fasad in atrijev sakralnih, pa tudi posvetnih objektov. Najstarejše so prosto stoječe ali vzidane klesane kamnite ure. Ohranjene slikane sončne ure kažejo, da so bile najbolj pogoste od začetka baroka do konca 19. stoletja. Od takrat dalje starejše večinoma le še prenavljajo. Po drugi svetovni vojni so mnoge sončne ure izginile, boljši časi zanje pa so se začeli v 70-ih letih 20 stoletja, ko so jih z restavratorskimi posegi kar nekaj odkrili in uspešno ohranili. Sočasno pa je opazen tudi razmah novih, prosto stoječih ur, ki so večinoma iz varjene kovine, kamna in lesa.

Lepoto slovenskih sončnih ur in del njihove zgodovine sta s stenskim koledarjem za leto 2006 z naslovom Govornica sončnih ur Slovenije predstavila kipar Bojan Frantar, ki izdeluje in obnavlja sončne ure, ter fotograf Zvone Pelko, po rodu Novomeščan.

POSLIKAVE IN ZANIMIVI ZAPISI

Sončne ure, na katere so ljudje v preteklosti pogosto pogledovali, kažejo lokalni las. Na njih je poleg tehničnih oznak ur, datumov in analemskih popravkov včasih najti tudi umetniške poslikave z mitološkimi prizori. Nastajale so v glavnem s prenovo fasad in menda ni dveh likovno enakih sončnih ur - vsak naročnik je hotel imeti svojo, posebno uro. Njihovi avtorji so - z nekaj izjemami - večinoma neznani. Sončne ure torej niso le praktične, ampak so lahko tudi lepe in izvirne, pa tudi napisi na njih so zanimivi in imajo pogosto močno filozofsko vrednost. Običajno so v latinskem jeziku in poudarjajo minljivost časa in našega bivanja - o tem se bomo prepričali tudi pri novomeških sončnih urah. Veliko napisov na sončnih urah vsebuje kronograme, kot so letnice nastanka ure ali izgradnje cerkve, običajno izpisane z rimskimi številkami in skrite v latinskih rekih.

NOVOMEŠKE SONČNE URE

In kje so sončne ure še danes v Novem mestu? Kar štiri sončne ure so na zakristiji Stolne cerkve sv. Nikolaja. Ob razglasitvi novomeške škofije je Bojan Frantar poslikal in umeril vse štiri sončne ure na kamniti steni kapiteljske zakristije. Vsaka ura predstavlja določen zgodovinski mejnik. Vzhodna ura milanskega edikta s kronogramom 313 simbolično predstavlja leto, ko je bila krščanska vera v rimskem cesarstvu priznana za državno. Rudolfova ura z letnico 1365 spominja na ustanovitev Novega mesta, ura prošta Slatkonje z letnico 1493 na ustanovitev kolegialnega kapitlja, ura prošta Lapa z letnico 2006 pa spominja na ustanovitev novomeške škofije. kapiteljske cerkve (stolnica) v Novem mestu. Oblikovane so bile ob prenovi fasad kmalu po letu 2000 in so polne simbolike.

Med arheološkimi izkopavanji v cerkvi sv. Duha v Črnomlju je bila v enem od grobov najdena kovinska sončna urica, v funkciji ene od jagod rožnega venca. Sedaj je v Belokranjskem muzeju v Metliki. »Gre za izjemen predmet. Ena od tovrstnih ur je razstavljena tudi v Narodnem muzeju v Ljubljani,« pravi Dražumeričeva

Dve sončni uri sta tudi na dvorišču proštije (škofijski dvorec) v Novem mestu. Kot pravi mag. Marinka Dražumerič, univ. dipl. umet. zgod. in univ. dipl. etn., konservatorska svetnica, z novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, sta bili odkriti in obnovljeni ob prenovi stavbe v začetku 90-tih let 20. stoletja. Obe uri imata zelo zanimiva napisa v latinščini, a zapisi so bili pred restavriranjem v tako slabem stanju, da rekonstrukcija v celoti do zadnje črke ni bila več mogoča.

Po zapisih Jožice Šmid se je zato razvila živahna korespondenca med posameznimi strokovnjaki za latinščino, ki so le s težavo prišli do najbolj verodostojne različice prvotnega napisa. Sončno uro na zahodni strani dvorišča, na katero najprej posije sonce, krasi napis: »Sonce vzhaja, toda zašlo bo. Bežna ura je naše življenje; sama kratkost (življenja) pa je (je) tudi njegova modrost.« Vsebinsko se napis navezuje na napis na uri z vzhodne strani dvorišča, na katero posije zahodno sonce. Tam piše: Če smo umrli s Kristusom, potem živimo njemu, ki prihaja nesmrten.«

Kot se za tovrstne ure iz tega časa spodobi, napisa govorita o kratkosti in minljivosti življenja, katerega smisel mu dajeta le modrost in seveda vera v Jezusa Kristusa.

Senčna palica ali gnom je navadna kovana železna palica z oporo. Trdnost in pravilen kot v odnosu do podlage ji zagotavlja tehnika pritrditve na svinec v kamnu, včasih pa le leseni zatiči in malta.

Novo mesto ima še eno sončno uro na južni steni Frančiškanskega samostana ter na Kapiteljski ulici 5, na fasadi Badovinčeve hiše pod stolno cerkvijo. Slednja sončna ura sodi med zelo redke ohranjene stenske poslikave v mestu. Stavba je nekdanja kanoniška hiša, ura pa je poslikana na omet nad vhodom v hišo nekdanjega poveljnika mestne straže. Uro je naslikal neznani slikar v drugi polovici 17. stoletja. Sončna ura je bila odkrita in prvič obnovljena ob prenovi fasad v 80-tih letih 20. stol.

Dražumeričeva še pove, da se sončna ura nahaja tudi na fasadi prezbiterija župnijske cerkve v Šentjerneju, kjer je bila na novo izdelana po prenovi fasad cerkve. Obstajajo pa tudi "prenosne" sončne ure, ki jih je v 90-tih letih 20. stoletja izdeloval nek pater v kartuziji Pleterje. Ena od njegovih ur je pri novomeškem gradu Grm, druga na parkirišču pri samostanu Pleterje, tretja v Cerovem Logu pri hiši Jožeta Simončiča. Vse te ure tudi kažejo čas in so pravilno naravnane.