V tem šolskem letu vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora praznuje 70 let delovanja. Ob ustanovitvi je bil namenjen za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje vzgojno “zanemarjenih” deklet med štirinajstim in osemnajstim letom z območja Slovenije, v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se je izoblikoval v sodoben vzgojno-izobraževalni zavod, namenjen vzgoji in izobraževanju mladostnic in mladostnikov med štirinajstim in osemnajstim letom s težavami v odraščanju in razvoju.

V sklopu jubileja se bo zvrstilo več dogodkov in prvi med njimi bo jutrišnji koncert violinistke Anje Bukovec, katerega organizirajo skupaj s Turističnim društvom Višnja Gora.

O izzivih in delu v VIZ Višnja Gora smo pred začetkom šolskega leta govorili z ravnateljem VIZ Višnja Gora Petrom Palom, ki z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami dela že več kot 30 let. Najprej je bil profesor slovenščine in pomočnik ravnatelja v tem zavodu, zadnja leta je ravnatelj. Intervju je bil objavljen v avgustovski številki Žive.

To poletje se je veliko pisalo in govorilo o 17-letniku iz zavoda v Logatcu, ki je pretepel svoje nekdanje dekle. Slišati je bilo, da za najbolj kritične mladostnike ni ustreznega zavoda in sistema obravnave pri nas. Kako to komentirate vi?

Naše osnovno stališče je, da stojimo za mladimi, da se pogovarjamo z njimi in ne o njih. To je moje napotilo vsakemu, ki pride k nam. Za medije so te zadeve zanimive in se navadno obrnejo na zavode takrat, ko pride do ekscesa. To se lahko zgodi vsakemu zavodu, tudi našemu. Pride posameznik, ki ne zmore bivanja v zavodu, ki ne zmore uporabljati svobode sebi v prid in jo uporablja drugim v škodo. Mi imamo za take individualiziran način dela, ki nam ga omogoča ministrstvo. Gre za intenzivno pedagoško skupino, v kateri so zaposleni socialni delavec, psihologinja, socialni pedagog in športni pedagog. To je tim, ki lahko kaj premakne, in pa psihiater, ki obiskuje posameznika na 14 dni. Če ta posameznik v tem okolju v pol leta pokaže neki napredek, ga potem lahko ponovno vključimo v zavod. To je naš način dela, ki je še v preizkusni fazi. Proglašati te mladostnike za male psihopate ali bodoče klavce je neetično in neproduktivno. Slaba stran medijske izpostavljenosti je tudi v tem, da dobijo krila še drugi, ki imajo težave s pozitivnim predstavljanjem. Veste, mladi imajo vzporedni svet, ki ga mi sploh ne poznamo. Sem slišal, da so taki mladostniki, kot je tisti 17-letnik, na Facebooku veliki frajerji, ker jim nihče nič ne more.

Bi bilo smiselno najbolj problematične namestiti v poseben zavod?

Ena ideja je, da bi imel vsak zavod svojo intenzivno skupino, druga je ta, da se zgradi posebna institucija, kjer bodo sami taki. Nisem za to, da bi gradili nove zapore za mladostnike. Odgovor za posebno problematične posameznike so Radeče, kjer je prevzgojni dom. Naš sedanji sistem tega še ne omogoča, v tujini pa ravnajo tako.

Verjetno je tudi pri vas že kdaj prišlo do kakšne napete situacije, ko je bil ogrožen kakšen vzgojitelj. Kako to rešujete?

Se pripetijo dogodki, ki so osebno naperjeni proti osebju. Takrat je odvisno, kako kdo reagira. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, mora zaposleni naslednji dan spet delati s tem mladostnikom. To je tisti presežek, ki ga mi imamo. Kot ravnatelj lahko do neke mere zaščitim sodelavce tako, da jih umaknem za določen čas. To možnost tudi dam, ko se kdo čuti neposredno ogroženega. Ampak v osnovi mi tega mladostnika nimamo kam dati oz. tudi v primerih, ko so npr. šli v Radeče, je postopek trajal najmanj dva meseca. Mi pa smo morali še dva meseca živeti s to osebo v isti vzgojni skupini in drugi otroci z njim.

Ste vi zadnja možnost?

Ne. Je pa res, da dostikrat pridejo k nam prepozno, ko so jih že prej napačno usmerili, in če nikjer ni šlo, jih pošljejo k nam. To je najslabši scenarij, ker pridejo popolnoma zafrustrirani, saj so že prej izgubili upanje v svojo uspešnost, in potem potrebujemo eno leto, da jim dokažemo, da so lahko uspešni tudi s pozitivnimi dejanji. Mi jih vključimo v različne dejavnosti, kjer se lahko izkažejo. Mnogokrat bi lahko bili tudi prva možnost, pa imajo starši pomisleke.

Kako ste organizirani?

Naš vzgojno-izobraževalni zavod je organiziran kot enovita vzgojno-izobraževalna institucija, ki ima več enot. V centralnem delu v Višnji Gori imamo pet vzgojnih skupin, ki so po prenovi leta 2006 razmeščene v petih enotah. Bistvo teh enot je, da so mladostniki, ki so po sklepu centrov za socialno delo in sodišč v njih nameščeni, poleg vzgojnega tretmaja deležni tudi izobraževanja v več usmeritvah: gastronom hotelir, administrator, pomočnik v biotehniki in oskrbi ter letos tudi v tekstilni usmeritvi. Šolski del poteka v centralni stavbi, tam, kjer je do leta 2006 bivalo približno 80, včasih tudi več mladostnic. Ko je bil zavod še izključno namenjen dekletom in se je tudi imenoval dekliško vzgajališče. Po letu 1992 smo šli v proces koedukacije. Smo edini srednješolski zavod, ki ima vključene dekleta in fante.

Kako se obnese ta sistem?

Do nedavnega smo imeli integrirano izobraževanje z zunanjimi dijaki. Ti so prihajali iz okoliških krajev in med njimi so bili tudi fantje. To je pomenilo, da je bil stik s fanti vzpostavljen že prej, hkrati pa smo vzpostavili tudi dober odnos z lokalnim okoljem, ki še traja, na kar smo zelo ponosni. Prek tega smo tudi lažje sprejeli koedukacijo. Saj tudi v družinah živijo otroci različnih spolov, mi smo to uvedli postopoma in danes ne vidimo nič slabega v tem. Obstajal je strah, da bi prišlo do zlorab, a se to ni zgodilo tudi zaradi stalne skrbi naših vzgojiteljev in učiteljev, na katere sem izredno ponosen. Če so se med mladimi vzpostavile vezi, so jih usmerili v zdrava razmerja. Poznam prejšnej stanje in lahko rečem, da je zdaj boljše.

Poleg teh enot imate še stanovanjske skupine?

Ena najstarejših v Sloveniji je stanovanjska skupina Brod v Ljubljani, kjer je sedem do osem deklet, ki hodijo v druge šole, v zadnjem času pa nam je ministrstvo za šolstvo dalo v upravljanje tudi tri stanovanjske enote na območju Dolenjske, dve sta v Novem mestu in ena je Brežicah. Namenjene so tistim mladostnikom, ki potrebujejo še posebno skrb in ne morejo zdržati v veliki skupini. To je del projekta prenove zavodov, financira se iz evropskih sredstev.

Koliko mladostnikov ima odločbo za bivanje pri vas?

Njihovo število niha, zdaj je nekoliko manjše, saj se je nekaj generacij poslovilo, še vedno pa jih je okoli 45. Sprejemamo jih skozi vse leto, pridejo, ko se zalomi v družinah. Največ se jih skoncentrira aprila, ker takrat centri za socialno delo pošljejo še zadnje po polletnem preizkusu, ko se izkaže, da niso bivali doma, so pohajkovali in so popolnoma popustili v šoli. Takrat se številka dvigne. Po odločbah sprejemamo le srednješolce, ker smo vezani na interni izobraževalni program.

Do katerega leta lahko mladostniki ostanejo pri vas?

Načelno do 18., vendar centri za socialno delo podaljšujejo odločbe, ko je to vezano na šolanje ali je še smotrno. Ne pridejo vsi s 14 leti, lahko je nekdo prišel s 17.

Kakšni so vaši mladostniki?

Ti naši mladostniki so otroci z manj priložnostmi. Niso nikakršni psihopati, ampak so to otroci iz zadnjih klopi, ki so bili vedno prezrti. V osnovni šoli zato, ker niso dobili potrebne pomoči, ampak so jih usmerili v dodatne ure angleščine ali matematike, kjer so bili tako in tako slabi. V srednjih šolah je bilo po zadnjih podatkih izdanih samo 1,6 odstotka odločb zaradi čustveno-vedenjskih motenj in tudi tam so bili prezrti, zato so izpadli iz sistema. In še tretja prezrtost. Večina populacije ostane v sklopu družine tudi po končani srednji šoli, bodisi študirajo ali počnejo karkoli drugega, družine jim ponudijo podporo do 30. leta ali še čez. No, družba od naših mladostnikov pričakuje, da z 18 leti dobijo službo in samostojno zaživijo, kar je v današnjih družbenih razmerah težko. Mi jim s tem, ko jih usposobimo za poklice, damo veliko priložnost, a bi potrebovali še vsaj dve ali tri leta podpore.

Kaj je tisto, kar jih pripelje k vam?

Nihče se ne rodi s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, pridobijo jih v krogu družin. V njih vlada nasilje, tudi odvisnost od drog, alkohol, otroci so trpinčeni ali zlorabljeni. V zadnjih 15 letih je močno naraslo število pretirano zaščitenih otrok. To pomeni, da jih starši ščitijo prek vsake razumne mere in jim omogočajo takojšen dosežek cilja brez napora. Ko ti otroci pridejo v predpuberteto in puberteto, se njihove zahteve zvišajo. Starši jim ne morejo več postaviti mej. Takrat lahko govorimo o starših, ki se začnejo bati svojih otrok, o težavah v šoli in o odklonskem vedenju, ki je lahko agresivno ali avtoagresivno.

Srž problema je torej v družini. Kdo pa se medtem, ko so mladostniki tukaj, ukvarja z družino?

Z družinami se ukvarjajo svetovalni centri in centri za socialno delo. Kadar so v zavodu, je vez med starši in vzgojitelji zelo intenzivna. Vsak teden se slišijo po telefonu najmanj dvakrat, ker so z vseh koncev Slovenije in ne morejo vsi osebno prihajati. Vsak izhod pripravimo do potankosti, ob četrtkih naši vzgojitelji ogromno časa posvetijo temu, da starše pripravijo na prihod otroka. Da starši ne mislijo, da je naš zavod kot neka popravljalnica avtomobilov, od koder bi moral njihov otrok priti nazaj v družino popravljen. Mi nismo servis. Dostikrat se vračajo v družine, kjer so starši ločeni in poročeni z drugimi partnerji, imajo nove otroke. To so hudi pritiski na našega mladostnika, ker potem nikjer ni čisto zares doma. Ko se vračajo z izhoda, se vzgojitelji spet temeljito pogovorijo s starši. Ne v smislu pritožb, ampak kaj so dosegli na tem izhodu. Če imamo sočasno podporo centra za socialno delo, če delamo z roko v roki z vsemi in se ne izgovarjamo eden na drugega, potem nam po letu ali dveh uspe otroka nekako utiriti nazaj v družino, da vsaj strpno zaživijo drug ob drugem, če ne drug z drugim.

Kdo vse dela z vašimi mladostniki?

Naš kader so posebej usposobljeni strokovnjaki. Na področju šolstva so to profesorji posameznih predmetov, ki vsi končajo tudi specialno pedagoško usposabljanje. Da lažje razumejo osnovno predpostavko, da ti mladostniki niso taki zato, ker hočejo biti taki, ampak da res ne zmorejo biti drugačni. Ker so doživeli neke travmatične zadeve v svoji mladosti in ne morejo sodelovati. Prezrti so v primerjavi s slepimi, slabovidnimi, gluhimi na primer, ker se pri slednjih na zunaj vidi motnja, pri njih pa ne. Na področju vzgojnih skupin so to socialni pedagogi, imamo tudi dva likovna pedagoga … Z njimi delajo ljudje, ki lahko ponudijo širši spekter aktivnosti, ki jih niso bili deležni v družini oz. v prejšnji osnovni ali srednji šoli. Tukaj poleg aktivnosti ponudimo poglobljeno individualizirano delo. Za tiste, ki imajo težave z drogami, imamo izdelan celoten sistem skrbi zanje, imamo pedopsihiatra, socialne delavce … Pri nas delajo ljudje, ki znajo pristopiti k otroku na nedirektiven način in ga neopazno voditi.

Kaj se z vašimi mladostniki zgodi, ko odidejo od vas? Ohranite stike?

Ravno prejšnji mesec so me povabili na srečanje tisti, ki so bili pri nas in so zdaj stari okoli 48 let. Takrat so bila večinoma dekleta. Zdaj se javljajo tudi fantje. Včasih se je delala raziskava, ki pa zaradi varstva podatkov zdaj ni več možna. Po tisti raziskavi je bilo okoli 73 odstotkov naših mladostnikov uspešnih, kar je pomenilo, da so bili poročeni in so imeli službe. Na neformalnih srečanjih so mi povedali, da so se prva leta po odhodu iz zavoda zelo lovili v življenju, ker niso imeli nobene podpore, najkasneje v petih letih pa so se ustalili in postali ljudje, ki so sposobni skrbeti sami zase in svoje družine. O teh stotinah uspešnih ljudi mediji nikoli ne poročajo, o posamezniku, ki naredi neumnost, pa.

Na vaši mizi v pisarni stoji kip Josipa Jurčiča. Menda to ni naključje?

Obstaja več razlogov. Prvi je ta, da je župnik na Krki Jurčičevim staršem po nekaj letih šolanja rekel, da njihov otrok ne zna pisati in računati, komaj sešteva, in jim predlagal, naj ga dajo za hlapca na bogato kmetijo. A njegov oče, ki je bil vinski trgovec, ga ni poslušal, rekel je, naj gre sin v šolo v Višnjo Goro. Postal je prvi slovenski časnikar in pisatelj, leta 1866 je napisal Desetega brata, v Mariboru je bil urednik Slovenskega naroda. Menim, da je bil Jurčič tudi socialni pedagog, saj v Kozlovski sobi v Višnji Gori kozla tepejo po senci. Tudi mi v prenesenem smislu naše mladostnike tepemo po senci, kar pomeni, da ločimo dejanje od človeka.