Poleg slovenskih komičnih uspešnic, ki  - naj povzamem besede mnogih - pomagajo, da malo pozabimo na krut vsakdanjik, je dobro zagotovilo za polno dvorano množičen nastop najmlajših ustvarjalcev, naših otrok. Ne poznam staršev, babic in dedkov, ki ne bi z zanimanjem in nasmehom spremljali glasbenih, plesnih in recitatorskih podvigov naših malčkov. Ob tem raje ne bom razglabljala o včasih razmeroma visoki vstopnini za oglede, saj v tistem trenutku res ne razmišljamo o tako plehkih rečeh, a vendar je moralnost take odločitve organizatorjev ponekod vprašljiva.

Skratka - ponavadi se srečujemo na takšnih prireditvah, držimo pesti vsak za svojega, za »naše«, za vse... Otroci žarijo, mentorice tudi, da o našem ponosu v očeh ne govorim. Po nastopu gremo še na sok in kos torte. Vse lepo in prav.

Pred časom je moja prijateljica, uspešna pesnica in članica Društva pisateljev Slovenije napisala javno pismo o tem, kako na občinski ravni izbiramo Prešernove nagrajence. Pismo ni žaljivo do nikogar in tudi moje pisanje ne bo. A naj bo vsaj premislek. Pri nas je pač tako, da so lahko za dosežke v kulturi nagrajeni le tisti, ki so člani kulturnih društev, žlahtna barva nagrade pa je odvisna od števila let, ki so ga posvetili temu delu. Prav, tudi to je lahko en kriterij, ne pa edini. In potem v govoru župani govorijo o visoki kulturi v občini, o odmevnosti v slovenskem prostoru. Pa se vsemu temu lahko le nasmehneš, ker pač poznaš neko drugo »realnost«. V lokalno kulturno politiko se res ne vtikam rada, ker vem, kakšne omejitve ima, a po drugi strani se sprašujem:

»A sploh lahko govorimo o kulturni politiki???«

Edino načelo je, dajmo vsakemu malo, da bo mir. Temu se res reče politika, a diši po prehudem kompromisu. Kultura občasno potrebuje odločnost in brezkompromisnost, razkrinkanje dejstva, da isti ljudje ustanavljajo mnoštvo društev, preko katerih črpajo že tako pičla sredstva, namenjena kulturi. Če res želimo imeti kulturno politiko in če res želimo upravičeno govoriti o visoki kulturi.

Pa naj se vrnem k otrokom. Pred dnevi smo v polni dvorani spremljali plesne točke naših otrok - tja od sedemletnikov do srednješolcev. Če vprašate mene, so v vseh točkah izstopale koreografije Rosane Horvat. Nisem plesni strokovnjak in kritik, a zame je vsak ples tudi zgodba - kot tu - zgodba o Zemlji, zgodba o ognju, ples v dežju... Visoka sporočilnost giba, tudi besed. Neverjetno je, kaj lahko ustvariš z malčki. Veste, to je več kot le všečnost, več kot le zabava. Ekonomisti bi temu rekli dodana vrednost.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Ni slavospev, je le odkrito priznanje, da si nekdo upa tako drzno pogledati čez ograje društvene kulture - ne zamerite mi prosim, resnično spoštujem vsakega in vsakogar in sem del te srenje že od najbolj rosnih let - a sem res vzhičena, če nekomu uspe prebiti luknjo povprečnosti. Za to je potreben pogum, za to je potrebna brezkompromisnost.

Verjamem, da otroci, ki bodo prenašalci takih sporočil, ne bodo obiskovali le všečnih komedij, ob katerih bodo pozabili na kruti vsakdan (beri zgoraj), iskali bodo nadgradnjo.

In še nekaj - ni nepomembno, da program povezuje nekdo, ki »materijo« vsaj malo obvlada, tako je vse izzvenelo v stilu, da gre v bistvu za komične vložke, saj tako površnega še nisem slišala, čeprav je deklica simpatična. A žal »prekratka«... In še - zdelo se mi je, da je program namenjen otrokom, a kot ponavadi so ga nekateri zlorabili za lastno agresivno promocijo. Aja, sem pozabila, naj nastopa vsakdo, da bo mir!!!