Kaj v psihoterapiji zares zdravi?
Psihoterapija ni le pogovor. Preverite, kateri skupni dejavniki različnih terapevtskih pristopov pomagajo, da začnemo sebe in svoje odzive doživljati drugače.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko začnemo razmišljati o psihoterapiji, pogosto naletimo na dilemo, katero smer izbrati. Kognitivno-vedenjsko terapijo, psihodinamsko terapijo, gestalt, sistemsko terapijo, transakcijsko analizo, integrativni pristop? Različne šole, različne metode, za marsikoga nerazumljivi izrazi, mi pa le želimo, da bi izbrali tako, ki nam bo pomagala poiskati odgovor na vprašanje, zakaj trpimo in kako se lahko spremenimo.
A raziskave psihoterapije že dolgo kažejo zanimivo dejstvo: različni terapevtski pristopi pogosto pomagajo na veliko bolj podoben način, kot bi pričakovali. Seveda med njimi obstajajo razlike. Nekateri bolj poudarjajo misli in vedenje, drugi nezavedne vzorce, tretji odnose, telo ali družinski sistem. Toda pri večini oblik terapije se znova in znova pokažejo skupni elementi, brez katerih sprememba težko zares steče.
PREBERITE TUDI:
Zato je vprašanje, kaj v psihoterapiji zdravi, veliko zanimivejše od vprašanja, katera terapija je edina prava. Na prvi pogled bi lahko rekli, da zdravi pogovor. Konec koncev človek pride na terapijo, sede nasproti terapevta in začne pripovedovati o svojem življenju. Toda če bi bil dovolj že pogovor sam po sebi, bi večino svojih težav rešili ob dolgih večerih s prijatelji ali družino.
Večina od nas je že kdaj doživela, da nas je nekdo iskreno poslušal, pa se kljub temu v življenju ni zgodila večja sprememba. Po drugi strani pa mnogi opisujejo, da so po določenem obdobju terapije začeli drugače reagirati v odnosih, postavljati meje, manj ugajati drugim, lažje prenašati tesnobo ali se manj vračati v stare vzorce. Nekaj se je očitno spremenilo. Vprašanje pa je, kaj.
Najprej mora nastati varen odnos
Morda se sliši presenetljivo, toda ena najbolj raziskanih sestavin uspešne terapije ni tehnika, ampak odnos.
Veliko ljudi pride na terapijo z občutkom, da morajo biti ves čas močni. Da ne smejo pokazati svoje zmedenosti, strahu, sramu ali jeze. Nekateri so se tega naučili že zelo zgodaj. Ko so bili žalostni, so slišali, da pretiravajo. Ko so bili jezni, da so nehvaležni. Ko so potrebovali pomoč, da morajo sami.
Zato ni nepomembno, kaj človek doživi v terapevtskem odnosu. Če ga nekdo posluša brez obsojanja, če mu ni treba igrati vloge človeka, ki ima vse pod nadzorom, in če lahko izreče tudi stvari, ki jih sicer skriva pred drugimi, se začne ustvarjati prostor za nekaj novega.
Psihoterapevt ne ponuja čarobnih odgovorov, nam pa omogoči, da po zelo dolgem času ali pa celo prvič lahko razkrijemo in nehamo bežati pred deli sebe, ki jih sicer skrivamo.
Večina terapij nas pripelje do iste naloge
Če pogledamo različne psihoterapevtske smeri, hitro opazimo, da uporabljajo različne jezike. Nekatere govorijo o miselnih vzorcih, druge o nezavednem, tretje o navezanosti, četrte o telesnih odzivih. Kljub temu pa imajo vse skupen cilj in pacienta prej ali slej pripeljejo do srečanja s tistim, čemur se že dolgo izogiba.
Nekdo se izogiba žalosti, zato se ves čas zaposluje. Nekdo se izogiba konfliktom, zato vedno ugaja drugim. Nekdo se izogiba bližini, zato ostaja čustveno na varni razdalji. Nekdo se izogiba občutku neuspeha, zato nikoli ne poskusi ničesar novega.
Na kratki rok nam takšni vzorci pomagajo. Varujejo nas pred neprijetnimi občutki. Dolgoročno pa pogosto postanejo tudi razlog, da ostajamo ujeti. Zato veliko terapevtskega dela ni usmerjenega v to, da bi človek občutke odpravil, ampak da jih začne postopoma prenašati.
Zakaj samo razumevanje ni dovolj
Veliko nas precej dobro razume svojo zgodbo. Vemo, zakaj težko zaupamo, od kod izvira naš perfekcionizem, zakaj se bojimo zavrnitve … Precej dobro se tudi zavedamo, kako je naše otroštvo vplivalo na odnose. Pa se kljub temu nič bistvenega ne spremeni.
To je pogosto eden najbolj frustrirajočih delov osebne rasti. Nekaj povsem logično razumemo, a še vseeno reagiramo enako kot prej. Razlog za to je preprost. Razumevanje samo po sebi še ne spremeni živčnega sistema, čustvenih odzivov ali navad, ki jih ponavljamo že leta. Sprememba se začne šele takrat, ko nekaj tudi doživimo drugače.
Ko prvič postavimo mejo in ugotovimo, da nas drugi zaradi tega ne zapustijo. Ko si dovolimo biti ranljivi in preživimo nelagodje. Ko ostanemo prisotni ob tesnobi, namesto da bi takoj pobegnili pred njo. Ko izrečemo nekaj, kar smo prej leta zadrževali v sebi.
Takšne izkušnje možganom pošiljajo novo informacijo. In prav te nove informacije postopoma začnejo spreminjati stare vzorce.
Psihoterapija ne spremeni človeka v nekoga drugega
Morda je zato največja zmota o psihoterapiji ta, da nas bo nekdo popravil. V resnici se večina sprememb zgodi precej bolj tiho. Psihoterapija nam omogoči hitreje prepoznati, kaj se v nas dogaja. Opažati začnemo stare vzorce in reakcije, še preden nas čustveno povsem prevzamejo. Postopoma si dovolimo tudi več iskrenosti do sebe in drugih.
Zato različne terapije pogosto delujejo podobno - pomagajo nam ustvariti to, kar je za spremembo nujno potrebno: dovolj varnosti, da se lahko soočimo s sabo, dovolj razumevanja, da prepoznamo svoje vzorce, in dovolj podpore, da začnemo živeti drugače.
Psihoterapija ne izbriše preteklosti in ne odstrani vseh ran. Lahko pa pomaga, da preteklost ne vodi več tako samodejno naših odločitev, odnosov in odzivov. Prav v tem je njena največja moč. Ob psihoterapiji ne postanemo nekdo drug. Počasi postajamo bolj to, kar v resnici smo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
