I. Vidmar

##IMAGE-3575955##

V knjigarni Goga so v Novem mestu sinoči v pogovoru urednice Eve Vrbnjak s profesorjem dr. Emilom Cesarjem in Blažem Gselmanom, piscema spremnih besed, predstavili novi roman novomeške pisateljice Ilke Vašte Žrtev Novega življenja.

Ne zgodi se pogosto, da bi roman nekega pisatelja izšel več let po njegovi smrti, da izide natanko pol stoletja po njegovem odhodu s tega sveta, pa je izjemna redkost. 3. julija bo minilo petdeset let od smrti slovenske pisateljice Ilke Vašte, Novomeščanke, ki jo someščani morda najbolje poznamo po romanu Gričarji, Slovenci pa po Romanu o Prešernu. Zdaj je na slovenski knjižni trg stopila z romanom Žrtev novega življenja, s svojim enajstim romanom.

Ilka Vašte s petimi deli spada med pet najbolj plodovitih slovenskih avtorjev zgodovinskega romana, s skupno enajstimi romani pa obenem tudi danes za eno najbolj plodovitih slovenskih pisateljic. Poleg Gričarjev, v katerih govori o svojem rodnem Novem mestu v času reformacije in protireformacije, se v Novem mestu dogajata tudi zgodbi romanov Upor, s katerim bralca popelje v čas ilirskih provinc, in Izobčenec, v katerem opisuje življenje Janeza Trdine v času njegovega bivanja v Novem mestu.

Žrtev novega življenja je pravzaprav njen edini roman, v katerem je popisovala sodobnost, a je od trenutka, ko ga je 12. julija leta 1959 končala, do njenega izida minilo že toliko časa, da tudi tega lahko štejemo za zgodovinskega. Z Žrtvijo novega življenja sega v čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Roman je utemeljila na ljubezenski zgodbi revne študentke medicine in zagrizene komunistke Mare in razvajenega sina bogate ljubljanske trgovke Aleša, njenega študentskega kolega, salonskega komunista, kakršnih je bilo pred vojno v Ljubljani med premožnejšimi intelektualci kar precej, ženskarja, katerega dvorjenje je Mara dolgo časa trmasto zavračala, a se je, ko jima je med ilegalnim delom že gorelo pod nogami, tako rekoč iz kamuflažnih razlogov, z njim zaročila, kasneje v partizanih pa tudi poročila. Zgodba se na koncu, po vojni, sprevrže v kriminalko z ne ravno najbolj srečnim koncem.

Roman Žrtev novega življenja je Ilka Vašte napisala na prošnjo vodstva Prešernove založbe, ki pa ga na koncu ni izdala. Tedanji urednik pri tej založbi pisatelj Miško Kranjec ji je rokopis vrnil s temeljito obrazložitvijo. V pismu je Vaštetovi očital številne napake, ki da so v romanu, očitno pa ga je, čeprav tega prav izrecno ne poudari, najbolj motil glavni junak, predstavnik kapitalističnega razreda, čeprav se je že zgodaj odpovedal bogastvu, ki ga je dobil po pokojnem očetu in ga namenil "revoluciji", precej tvegal z zagretim ilegalnim delom in vojno preživel v partizanih, večino časa v Kočevskem rogu. Zaradi sina se je spreobrnila tudi njegova mama, ki pa so ji italijanski in nemški okupatorji in njihovi domači podrepniki šli hudo na živce. Bolj kot kopičenju bogastva se je posvetila pomoči odporu in se je povsem mirno sprijaznila z napovedanim novim redom, v katerem bo ostala brez svojega podjetja in večine bogastva. Kranjec je Vaštetetovi, ki si po njegovi uničujoči kritiki pisateljsko ni več opomogla, očital, da takšna preobrazba ni mogoča.

Na prvi vtis pisanje Ilke Vašte v romanu Žrtev novega življenja morda res ni na isti ravni, kot so bili nekateri njeni drugi romani, a v zakup je treba vzeti dejstvo, da ga je pisala v letih neposredno po vojni, ko so bile rane še odprte in spomin na štiriletno trpljenje še zelo živ. Vsi njeni potencialni bralci so vojno skusili na lastni koži, Vaštetova se pri pisanju ni imela po kom zgledovati, saj je bilo to eno prvih literarnih del s tovrstno tematiko, povrh vsega pa je tedanja oblast od pisca zahtevala angažirano, tako rekoč revolucionarno pisanje. Temu v besednjaku tistega časa Vaštetova zadosti v uvodnih odstavkih nekaterih poglavij, na primer: "Divje horde nemških in laških zverin so gospodarile nad izdanimi jugoslovanskimi narodi. Po ječah in taboriščih so hirali in umirali mučeniki. V trumah so padali talci, po gozdovih in naseljih so padali borci za svobodo. Nemške pošasti so si zamislile in pripravile nečloveška morilska taborišča s plinskimi celicami, kamor so odvažali cele vlake mož, žena in otrok. Hitler je za svoje zveri potreboval življenjski prostor …"

Po drugi strani pa Vaštetova v Žrtvi novega življenja razbija številne stereotipe tistega časa, junakom svojega romana ne pripisuje velikih junaštev, ne povzdiguje njihovih idealov, ampak jih slika kot povsem običajne ljudi, ki jih skozi življenje nese tok dogodkov tistega časa. Morda pa je tudi to zmotilo Miška Kranjca, da je izid romana preložil za petdeset let.