Arhiv NTRC

Ko sva se pogovarjala, se je pravkar vrnil s potovanja po Armeniji. Tam je bil s priznanim dirigentom Georgom Pehlivanianom, nekdanjim šef dirigentom Slovenske filharmonije. Slednji je v začetku decembra v Armeniji dirigiral tamkajšnjemu državnemu simfoničnemu orkestru, Draksler ga je spremljal kot asistent.

Poti obeh glasbenikov so se prepletle, ko se je Tilen začel zanimati za dirigiranje in je iskal mentorja z dobro tehniko in obrtniško podkovanostjo, da bi pod njegovim vodstvom lahko razvil svoboden izraz. Takrat je Pehlivanian poučeval v Madridu in Draksler se je uvrstil v zadnjo generacijo njegovih študentov. Pogoj za študij je bila opravljena avdicija, kjer so med drugim preverjali njegovo igranje klavirja, obvladanje solfeggia in dirigiranje. Ocenjevali so njegove sposobnosti, njegovo nadarjenost, muzikalnost in njegov okus za glasbo. »Pri dirigentu so pomembni še osebnost, telesna govorica, izražanje pred orkestrom. Šteje tudi samozavest, ki je lahko prirojena, naučena, morda celo zaigrana,« je dejal v smehu.

Otroštvo v znamenju umetnosti

Za to, da bo glasbenik, se ni odločil iznenada. Kot otrok dveh ustvarjalcev se je razvijal v sozvočju z različnimi kulturnimi vsebinami. Izpostavil je, da v Celju pred 30 leti sicer ni bilo veliko tovrstne ponudbe. Nenad Firšt je vodil Celjski godalni orkester, koncerti klasične glasbe so bili bolj redkost kot stalnica. V osrednji knjižnici so knjige o glasbi na policah zavzemale kakšen meter ali dva. Glasbeni navdušenci del velikih ustvarjalcev v 90. letih še niso mogli spremljati s pomočjo spleta ali Youtuba.

V takšnih razmerah je Tilnov oče, profesor klavirja Bojan Draksler, domov prinašal čim več glasbenega gradiva. Vedoželjnost ga je gnala k nakupu revij, knjig in zgoščenk. Tilnova mama Breda Stepan se je ob svoji pedagoški dejavnosti posvečala plesu. Pri ustvarjalnih projektih sta starša veliko sodelovala, oče je pisal glasbo, mama je pripravljala koreografije in vodila plesne vaje. Njun sin je številne sobotne in nedeljske dopoldneve z njima preživel na vajah. Poznal je besedilo nastopajočih, opazoval je priprave in način dela z ljudmi. Čutil je naelektrenost oz. energijo, ki spremljata rojevanje nekega projekta.

Mu je bilo zaradi družinske ustvarjalne tradicije kaj lažje stopiti v čevlje pianista in dirigenta? »Oče mi je kot glasbenik rad svetoval. Ko sem bil mlajši, sem pred temi nasveti uporniško bežal. Veliko bolj pomembni so se mi zdeli nasveti mojih učiteljev, pa četudi so bili vsebinsko enaki očetovim. Ker sta oba starša ustvarjalca, ki cenita umetnost in sta del nje, me seveda ves čas razumeta in me podpirata,« je pojasnil.

Ko se zgodi čarovnija

Občutki navdušenja, podobni tistim, ko je prvič po naključju ustvarjal glasbo z orkestrom, ga prežemajo vedno znova. Po dobrih vajah in koncertih se vedno zgodi čarovnija, pravi. »Očitno me napolni energija ali pa je v meni toliko adrenalina, da se ta nato še nekaj časa sprošča. Čeprav sem po zadnjem tonu izmučen, vsi ti občutki tečejo skozi mene.«

Dirigiranje ga je med drugim osvojilo, ker je tako lahko v stiku z drugimi glasbeniki, medtem ko je bilo ustvarjanje za klavirskimi tipkami bolj samotno. »Klavir je eno najbolj samotarskih glasbil. Treba ga je zelo veliko vaditi, poleg tega je zbujanje zvena mnogo manj utrudljivo za telo kot pri drugih glasbilih. Trobilci na primer zaradi ustnic ne smejo vaditi cel dan, podobno je s pevci, ki morajo paziti na svoj glas. Pianisti včasih vadimo 15 ur, a se nam zdi še premalo,« se je nasmehnil.

Štejejo kretnje, ne besede

Ko je v stiku z orkestrom, razmišlja o sporočilnosti svoje telesne govorice, potez svoje roke, mimike obraza, vsake svoje geste. »Veliko premišljujem o tem, kdaj kaj reči, kaj reči, kako to povedati. Cilj dirigenta je, da čim manj pove in da čim več pokaže. Vsaka beseda je lahko dodaten žebelj v lastno krsto.«

Ves čas raziskuje, kako lahko pri glasbenikih na nezaveden način spodbudi nek način igranja. Ta del svoje govorice je začel odkrivati s pomočjo svojega prvega mentorja dirigiranja Andreja Ožbalta. »Prvi cilj dirigenta je, da ne moti orkestra. Orkester lahko preživi sam, dirigent pa mu lahko pomaga. Če mu uspe pomagati, že obvlada neko raven tehnike. To pomeni, da je jasen, da zna na pravi način naznaniti vstope, zaključke …« Vse našteto vodi do tega, da sestav zveni kot celota. Kar je več od tega, je po Drakslerjevih besedah dirigentova lastna filozofija o tem, kaj pri poustvarjanju glasbe deluje in kaj ne.

Ne glede na to, na kako visoki ravni deluje dirigent, se mora ta glasbeni ustvarjalec vedno ukvarjati z analizo svojega dela, še dodaja sogovornik. Če tega ne počne, lahko zapade v lastne vzorce, ki nimajo več svežine. »Vrednotenje lastnega dela je proces, pri katerem človek ne pride nikoli do konca. A ravno v tem je lepota katerekoli umetnosti.«

Od tiranov do prijateljev

Včasih ima pred seboj manjši orkester, drugič vodi 150 glasbenikov. Dejal je, da nekateri morda sploh ne želijo, da pred njimi stoji mojster taktirke. Vsak pri sebi imajo namreč zelo jasno oblikovano zamisel, kako želijo interpretirati neko glasbo.

Še desetletja nazaj so bili dirigenti veliki vodje, morda kdaj celo tirani. Hierarhija med njimi in orkestrom je bila zelo jasna. Danes je drugače, dirigenti so navzven videti prijatelji glasbenikov. A v ozadju je še vedno prikrit absolutističen režim, je nekoliko karikirano razložil sogovornik. »Vsi morajo namreč igrati tako, kot jaz rečem. Umetnost je, da znam glasbenikom svojo zamisel predlagati tako, da jo sprejmejo, kot da so tako želeli narediti že sami.«

Skupina ustvarjalcev vsakega sestava, ki ga vodi, je zelo pestra, poleg tega so v njem mladi navdušenci in tisti ustvarjalci, ki so tik pred upokojitvijo in so neko skladbo v svoji profesionalni karieri morda zaigrali že več kot dvestokrat. Kot mlad dirigent je Draksler včasih do njih gojil ogromna pričakovanja. Izkušnje so ga pripeljale do spoznanja, da je manj pravzaprav več.

Foto: SHERPA in osebni arhiv Tilna Drakslerja

»Morda je humor tisto orodje dirigentov, s katerim lahko dosežemo največ.«

»Orkester takoj ›zavoha‹, kakšen je dirigent. Člani imajo toliko izkušenj, da ga v 20 sekundah, ko se sprehodi iz zaodrja do odra, preberejo že na podlagi njegove telesne govorice.«

Preberite več v Novem tedniku