Breda Jelen Sobočan: Prevelik del populacije živi v stanju kronične tesnobe
S psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko, ki ima za seboj že 40 let kliničnih izkušenj v zdravstveni stroki o ozadju naraščajočih duševnih stisk mladostnikov.
Poročila o duševnem zdravju, zlasti med mladimi, razkrivajo strah vzbujajoče številke. Ali kot družba res drsimo proti propadu duševnega zdravja?
To je temeljno vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti. Res je vtis, kot da drsimo proti propadu duševnega zdravja. Družba s tako neugodnimi številkami o duševnem zdravju mladih mora to razumeti kot alarm. Oblast bo morala temeljito premisliti in oblikovati jasno vizijo. Pomembno bi bilo, da bi zajela celoten bazen mladih in pridobila vpogled, kaj so stiske, da bi sploh razumela, kaj se dogaja. Nujna bi bila ustanovitev posvetovalne skupine, sestavljene iz neodvisnih strokovnjakov družboslovja, humanistike, naravoslovja in zdravstvenih strok, ki bi lahko skupaj opredelili vzrok težav in našli rešitev, kako poskrbeti, da mladi ne bodo anksiozni, depresivni, prestrašeni, nezadovoljni, nesrečni, izolirani, brez odnosov in brez občutka, da imajo prihodnost.
Lahko kot družba rešimo ta problem?
Samo kot družba lahko rešimo ta problem. Pri tem pa je ključno razumeti, da ni povsod enak – prav to je temeljno sporočilo. Njegova razrešitev bi zahtevala globoko spremembo naše miselnosti. V slovenski kulturi in institucijah se prepletajo različni vplivi: preostanki avstro-ogrske rigidnosti, balkanske manire in ameriška pop kultura. Ta mešanica matric povzroča neverjeten kaos: avstro-ogrska šola in balkanski posli, hkrati pa smo postavljeni v še širši svet, kjer družbeni red definira jedrna fragmentacija družbe. Živimo v dobi narcističnega neoliberalizma.
V klasičnem kapitalizmu je bilo izkoriščano telo, delavec je delal v rudnikih, garal v tovarnah, bil je telesno izčrpan. Zdaj ljudje rudarijo po sebi, garajo na sebi. V tehnološkem svetu smo delavci in izdelek hkrati. Nepretrgano rovarimo po medmrežju in po sebi, v sebi. Smo sužnji najbogatejših ljudi, ki imajo v rokah tehnologijo in medmrežje, in postali smo preutrujeni psihološko. Postali smo delavec, produkt, odpadek – vse hkrati. In vse to se dogaja v naših glavah.
Stiske dejansko naraščajo in visoke številke niso samo odsev tega, da o duševnem zdravju danes več govorimo kot včasih?
Verjetno gre za kombinacijo obojega. Nedvomno danes veliko več vemo o motnjah in so manj stigmatizirane, hkrati pa so tudi ljudje precej bolj nezadovoljni kot nekoč. Sedanji kapitalizem na tem gradi in za to poskrbi. Pred generacijo ali dvema je bila mladost popolnoma drugačna. Nismo vedeli, da hodimo v osnovno šolo. Razvojne naloge mladosti smo opravljali z lahkoto in z medsebojnim druženjem, z ogromno prostega časa, z dolgočasjem, ki smo ga lahko zapolnili z lastnimi idejami. Veljalo in držalo je, da ti bosta pridnost in učenje prinesla boljše življenje. Neprimerljivo s sedanjim časom.
Sodobni čas zaznamujejo stalna negotovost, stalna nevarnost, stalen občutek strahu in ogroženosti, pa tekme, tekme, tekme …
To je izjemno nevarno stanje za naše možgane, ki niso narejeni za nepretrgano stanje alarma. Seveda so nekateri dovolj odporni in jim gre dobro tudi v takih razmerah. Žal pa postaja za običajni del populacije vsakdan izjemno naporen, prenaporen. Prevelik del populacije živi v stanju kronične tesnobe, ki se bo čez čas pokazala v obliki škode – najbrž nas čaka vse več telesnih bolezni, krajša življenjska doba, slabi medsebojni odnosi, slabi partnerski odnosi, slabo starševstvo. Če bomo vztrajali v takšnem vzdušju, ni videti, da se družbi obeta kaj dobrega.
Kakšno je vaše mnenje o stališču, da bi »vsak človek potreboval psihoterapevta«?
S tem se absolutno ne strinjam. Z družbo, ki tako patologizira svoje člane in z njimi služi, je nekaj temeljno narobe ...
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Obrazi 04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.