Obiskala nas je pisateljica Aksinja Kermauner. V uvodnem delu se nam je predstavila. V otroštvu je zelo veliko brala, saj sta njena starša pisatelja. Doma so imeli veliko knjig. Pri desetih letih je zaradi nesrečne ljubezni začela pisati pesmi. Po zaslugi očeta so bile pesmi natisnjene in izšla je njena prva knjiga.

Po končani šoli jo je pritegnilo delo z otroki na Zavodu za slepe in slabovidne. Želela si je, da bi tudi taki otroci lahko brali knjige. Zato je za njih poleg besedila knjige opremila tudi s svojimi ilustracijami, ki jih slepi lahko otipajo. Predstavila nam je kar nekaj svojih knjig, ki smo si jih tudi ogledali in jih otipali.

Pokazala nam je tudi stroj, s katerim slepi pišejo na papir, tako kot mi s svinčnikom v zvezek. Z zanimanjem smo poslušali pripoved o deklici, ki se je rodila brez pigmenta. To pomeni, da ima čisto belo polt, bele lase in zelo občutljive oči, zato mora ves čas nositi sončna očala.

Na koncu smo pisateljici zastavili nekaj vprašanj. Nad njenim obiskom smo bili navdušeni, saj smo izvedeli stvari, ki jih prej nismo vedeli. Slepe ljudi moramo spoštovati, saj so ljudje tako kot mi! Včasih smo jim lahko tudi v pomoč.