Arhiv Štajerskega Tednika

„Nova maša je zame velik dogodek, saj je to prva maša, ki sem jo daroval za domače farane. Vedno sem se zavedal, da poleg staršev, ki so v nebesih, tudi ljudje, molivci, molijo zame. To v teh dneh pogosto čutim, ko srečujem ljudi, ki mi pravijo, da so molili zame, pa jih niti ne poznam. To veselje, ki ga vidim v njih, me spodbuja. Pred tem sem sicer imel več manjših maš kot diakon v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Sicer pa odhajam v Olimje,“ je po slovesnosti nove maše povedal p. Vladimir Rufin, ki ga najbolj veseli bolniška pastorala, delo z bolniki, že doslej je delal v bolniški pastorali v UKC. Tam vidi, kako se Jezus dotakne bolnika, kako se kaže vera, tudi v njem se poglablja, ker vse zmore v njem, ki mu daje moč, kot izhaja iz njegovega gesla, ki mu je pisano na kožo. „Če zaupamo v Gospoda, mnogo lažje prenašamo bolečine kot nekdo, ki je oddaljen, ki se ne more na nikogar nasloniti.“

P. Vladimir Rufin Predikaka se je rodil v kmečko družino v Grajeni leta 1980. Staršev več nima, oba sta se že preselila h Bogu, mama pri 38 letih, oče pa pri 49 letih.

Preberite več v Štajerskem Tedniku