Arhiv Štajerskega Tednika

„V principu gotovo ne, zlasti, če govorimo o vinu. Slovenci, ko kaj popijejo, so korajžni, glasni, pojejo. Če pa je dovolj temno, pa počno še kaj drugega,“ je Tone Partljič odgovoril na prvo vprašanje voditelja pogovora o tem, ali smo Slovenci res tako žalostni, tako jezni, da nas je težko nasmejati. Smeha ni dosti, ne v literaturi, ne v gledališču niti v operi. „Bil sem zagotovo najboljši slovenski komediograf, ker sem bil edini, ki je pisal komedije. Ko je kdo rekel, kaj ta Partljič piše, malo politike, malo kritike, malo seksa, potem pa že ima svojo komedijo, sem odgovoril, v redu, vzemi 100 listov, pa jo ti napiši, pa boš videl. Ko greš mimo gledališča, moraš slišati tudi smeh. Danes je v gledališču več smeha, tudi zaradi komercialnosti, stand upa,“ se je razgovoril štajerski literat, ki je avtor okrog trideset uspešnih gledaliških del. Nekatere so igrali po vsej Jugoslaviji: Ščuke pa ni, En dan resnice, Moj ata, socialistični kulak.

V romanu Veter z vzhoda se je sprehodil v leto 1934, ko je umrl general Maister, na Dunaju so ubili kanclerja Dollfussa, v Marseillu kralja Aleksandra. Na videz mirno leto je bilo za Evropo turbulentno. Tudi nekaj Ptuja je v romanu. Sicer pa gre za pričevanje o pisateljevem rojstnem kraju, kjer se je rodil leta 1940, ko je Maribor postal industrijsko središče. Roman je mešanica zgodovine in fikcije, ob literarnih junakih, nastopa tudi vrsta resničnih osebnosti, med njimi Bratko Kreft, Branka Jurca, Fran Žižek, Slava Klavora, Marija Maister.

Na 96. Hudi pokušnji se je s svojim izborom vin predstavil vinar Egon Krampač iz družinske vinogradniške kmetije, kjer pridelujejo pretežno bele sorte.

Preberite več v Štajerskem Tedniku