»Bog jej daj srečnih dnij, meni pa, da bi jo lahko pozabil! Pozabiti! čudna beseda! Moje najboljše pesni mi je navdihnila in če hočem zaljubljeno pesen napisati, je vedno ona, na ktero mislim! – Enkrat samkrat bi jo rad še videl in vedel, kaj bi mi srce občutilo; morebiti, da je vse vkup le fantazija, ki bi se izgubila, ko bi jo videl, morebiti pa tudi ne. Prva, dasi otroška ljubezen, je več vredna, nego vse poznejše,« je v času svojega bivanja na Dunaju zapisal slovenski pesnik in pisatelj Simon Jenko.

Hči deželnega svetovalca Martina Kuralta in Terezije Grath (iz Pliberka) je z družino preživela svojo mladost – vse do svoje poroke, v Beli krajini. Njen oče je namreč kupil posestvi Smuk in Turn na katerih je družina prirejala tudi sprejeme in različne kulturne dogodke saj je bila narodno zavedna. Eden od sinov , Teodor, postane prvi predsednik črnomaljske čitalnice.

Simon Jenko sicer doma z Gorenjske je dijaška leta (1847-1853) preživel v Novem mestu in se je v Leopoldino ali Lavoslavo, kot jo je v slovanskem zanosu klical sam, zaljubil, ko je preživel pri družini Kuralt veliko časa kot učitelj sinov Didimusa in Edvarda. Pri Kuraltovih je preživljal tudi počitnice in se tako z družino precej zbližal, ljubezen do Leopoldine pa je v njem pustila globoke sledi. V tem času velike ljubezni do Lavoslave je nastala zbirka ljubezenskih pesmi Obujenké.

Kot se muzam umetnikov pritiče, se Leopoldina Kuralt ni poročila s pesnikom Simonom Jenkom, pač pa z dvajset let starejšim pravnikom Ivanom Logarjem iz Ortneka, s katerim je živela v Novem mestu. Pokopana je bila na starem mestnem pokopališču (ki ga ni več), nagrobni spomenik z njenega groba pa je bil prestavljen na vrt novomeške knjižnice.

Ena od Jenkovih Obujénk:

V tihi noči

Pesem, pojdi miloglasna
V noči plavaj tje do njé,
Ko jo zvezde, luna jasna
S spanja mirnega budé.

Ko zamišljena si pase
S čuti sladkimi srcé,
Pesem, tvoje žale glase
Naj nje usta ponové!

Simon Jenko je bil tudi zelo dober prijatelj Belokranjca dr. Jurija Šterbenca (doktor prava in duhovnik), ki mu je v obdobju po letu 1864 podaril s črnilom pisano, v rjavo polplatno vezano knjižico s 150-imi pesmimi: Poezije, Zložil Simon Jozipovič Jenko, s posvetilom: »Podarjene dr. Sterbencu«.