Arhiv Štajerskega Tednika

Nastanek lutkovne predstave so pogojevale karantenske razmere, vanjo pa za zdaj vključujejo otroke z besedami, nagovarjanjem, njihovimi odgovori. Ideja je, da bi jih še bolj vključevali, tudi v katerega od scenskih elementov, da bi predstavo naredili še bolj po njihovi meri, še bolj interaktivno, da bi občinstvo lahko še bolj sodelovalo in predstave ne bi spremljalo samo s sedežev. V prvih javnih predstavah sta animatorki Janja in Mojca, Luka in Tina se bosta predstavila ob drugi priložnosti. Želja pa je, da bi se tudi pomešali, da bi igralsko še pridobili.

„Bukla je v začetku sitna, nezadovoljna, neki drugi svet pa se ji odpre, ko ji nekdo drug (priročnik) pokaže, da svet ni črno-bel in da vsi nismo enaki, da nismo vsi za vse, da pa vsak za nekaj je, in če združujemo moči, bomo delali velike stvari, vsak ne zna vsega sam. Pomembno je, da se združujemo, da se imamo lepo,“ je zgodbo Bukle na kratko povzela Janja Erpič. Bukla je hkrati še  zgodba o knjigah, ki imajo znotraj hiške svoje dogodivščine. Upa, da bo otroke navdušila, da večkrat posežejo po zgodbah, po knjigah, da razvijejo pozitiven odnos do knjig ter s tem povezan interes in motivacijo za branje. Otrokom na njim razumljiv, duhovit način pomaga preseči nekatere stereotipe, uči jih sprejemanja drugačnosti in lastnih pomanjkljivosti. V bistvu pa je zgodba o kuharski knjigi, ki se po obdobju premagovanja dolgega časa navdušeno loti izdelave špagetov. Za več zgodbe pa si bo treba predstavo ogledati v živo.

Preberite več v Štajerskem Tedniku