Arhiv Dolenjskega lista

Dušana Pezlja, Novomeščana, ki si je pred dvanajstimi leti z družino svoj dom ustvaril v Šentjerneju, je umetnost in še zlasti slikarstvo zanimala vse življenje.

Že v otroštvu je rad risal, in si želel na srednjo oblikovalno šolo ter pozneje na likovno akademijo, a si je zaradi prigovarjanj staršev izbral drug poklic - postal je grafik, nadomestilo za slikanje pa je našel v fotografiranju. Fotografije je tudi sam izdeloval. Osemnajst let je bil zaposlen v grafičnem oddelku Dolenjskega lista, potem pa je vse do upokojitve leta 2012 delal kot snemalec, montažer in novinar na novomeški televiziji Vaš kanal.

A brez slikarstva ni zdržal. Pred kakimi trinajstimi leti je spet resneje prijel za čopič in svinčnik. Poizkuša se namreč v različnih tehnikah: od risanja s svinčnikom in navadnimi barvicami, do slikanja v akrilni in pastelni tehniki ter z oljnimi barvami in ogljem. Najljubši mu je pravzaprav akril. Tudi karikature mu niso tuje, v prihodnosti bi se rad izuril v zahtevnih grafičnih tehnikah.

SAMOUK, KI VE, DA TALENT NI DOVOLJ

Preberite še ...

Turizem

Romarska pot, ki jo Hrvati ohranjajo že več kot 800 let

Dela res veliko in v njegovem ateljeju oziroma slikarnici, kot pravi njegova hči, ima obiskovalcu kaj pokazati. Hrani preko nekaj tisoč risb različnih motivov, pa kakih dvesto platen. Ve, da talent in veselje nista dovolj, da sta potrebna vaja in učenje. In za to mu energije ne manjka. Ustvarja podnevi, pogosto tudi ponoči, da le ima mir in navdih. Dušan je samouk, ne mika ga, da bi se vključil v kako slikarsko društvo, čeprav jih pri nas ni malo. Uči se iz knjig in z opazovanjem, dovzeten pa je tudi za nasvete prijateljev slikarjev: Jožice Medle, Sama Kralja, Jožeta Kumra. Riše tudi po fotografiji, a motive preoblikuje po svoje. Kot pravi, so njegovi slikarski vzorniki od tujih umetnikov Rembrandt in Picasso, od naših pa France Slana in Vladimir Lamut.

Privlačijo ga različni slikarski slogi. V začetku je slikal v realističnem stilu, zdaj pa mu je vse bolj pri srcu abstraktno in moderno slikarstvo, predvsem mu je pomemben kolorit. Rad ima močne barve in kot pravi, svojo slikarsko prihodnost vidi v akrilni tehniki, z močnimi barvami in poudarkom na abstrakciji. »V modernem slikarstvu s svojim načinom slikanja skušam izraziti najboljše barvne učinke, z ubranostjo barv pa poudariti razne oblike in figure,« pove Dušan in doda, da je njegov največji kritik kar njegova žena Silva.

Svoja dela je nekajkrat že predstavil javnosti, in sicer je leta 2010 sodeloval v likovni eksperimentalni delavnici na temo oglja v Dolenjskih Toplicah, kjer je ustvarjeno postavil na ogled v topliškem kulturnem centru, drugo razstavo pa je imel z Janezom Muhvičem v Semiču. Njegove slike so ne le po slovenskih domovih, ampak tudi na tujem, npr. v Nemčiji, na Kosovem itd.

GLASBENIK, KI PIŠE ZGODBE

Med njegovimi resnimi hobiji je poleg namiznega tenisa in ribištva že leta tudi glasba. »V 70-ih smo s prijatelji ustanovili disko klub, saj takrat mladi nismo imeli kotička, kjer bi se lahko ob glasbi zabavali. Leta 1976 smo si omislili veliki koncert na otoški jasi, ime rock Otočec je bila moja domislica. Koncert smo pripravili še naslednje leto in leta 1983, plakate za vse tri sem oblikoval jaz. V 80-ih letih smo ustanovili Glasbeno zadrugo, v kateri smo pripravljali razne glasbene večere in pogovore z avtorji, leto in pol pa sem sredi 70-ih igral kitaro v ansamblu Zelena reka,« se spominja Dušan.

Zdaj, ko je upokojenec, si bo Dušan izpolnil svojo mladostno željo in posnel lastne skladbe na besedila pesmi, ki jih je pisal nekoč. Sicer pa se zadnje čase preizkuša tudi kot pisec kratkih zgodb. Teme črpa iz resničnega življenja in izkušenj in kot pravi Dušan, so njegovi vzorniki Milan Markelj, Jože Mikec, Marjan Moškon, Andrej Bartelj in brat Janez. Osem zgodb ima Dušan že napisanih, ko se jih nabere več, pa upa, da bo izdal tudi knjigo.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista