Arhiv Štajerskega Tednika

Poleg slabe volje pa tudi škode, ki jo kolesarji in motoristi s svojo vožnjo izven zanje urejenih poti povzročajo lastnikom gozdov, ob tem pa vznemirjajo še živali, je slišati vse več pritožb tudi v zvezi z javno uporabo poljskih poti ali po domače kolovozov; rekreacije željni naj bi namreč prepogosto pozabili, komu so v prvi vrsti namenjene te poti, zato se vedejo, kot da imajo na njih prednost pred kmetijskimi stroji.

Gre za še enega od primerov nujnega sobivanja na podeželju, sožitja med kmeti in rekreativci, ki zadnje čase ni najbolj vzorno, saj se dogaja, da postaja kmet moteč faktor podeželja, katerega glavni upravljavec je, in se zdi, kot da mu podeželje ne pripada več, saj imajo interesi vseh drugih prednost pred njegovimi. Glede uporabe poljskih poti še v druge namene razen kmetijskih pa je nedorečena tudi naša zakonodaja, saj si dva temeljna zakona, ki se »ukvarjata« s poljskimi potmi, povsem nasprotujeta. Po eni strani namreč zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) pravi, da se poljske poti kot pomožne kmetijske objekte uporablja le v kmetijske namene, po drugi pa zakon o ohranjanju narave dovoljuje vožnjo po utrjenih poteh v naravnem okolju, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec; kot utrjeno pa je mogoče razumeti tudi poljsko pot. Kaj in kje je kaj dovoljeno, si torej lahko vsak tolmači po svoje. In zato »na terenu« pride do zapletov.

Preberite več v Štajerskem Tedniku