shutterstock

Vse vrste in njihove sorte so primerne za vsa podnebna območja naše dežele. Združuje jih lastnost, zaradi katere smo jih izbrali: opremljene so z gostimi ali dolgimi trni, ki preprečujejo gibanje med vejami. Dve vrsti imata namesto trnatih vej liste obrobljene z bodicami (bodika, mahonija).

Nekatere vrste so znane po osnovni drevesasti obliki, vendar jih s pravočasno ustrezno nego lahko oblikujemo v gost grm. Številne med njimi veljajo za okrasne grmovnice, saj imajo barvito cvetje ali privlačne plodove. Razlikujejo se tudi po olistanosti: večina je listopadnih, vmes pa sta dve ali tri vrste, ki ohranijo zeleno listje tudi v zimskem času (bodika, mahonija).

Za vse velja, da glede rastišča niso zahtevne. Zanje skrbimo le v prvih letih po sajenju mladih sadik ali potaknjencev, pozneje potrebujejo le pravilno rez, ne pa tudi zalivanja, dognojevanja ali drugih ukrepov.

Ni enake rezi za vse

Ne moremo reči, da lahko vse te trnate branilce naše zasebnosti oblikujemo na enak način, z enako rezjo, ob istem času v letu. Oblika žive meje je odvisna najprej od vrste rastline in prostora, ki ji ga bomo namenili, pa tudi od odločitve, ali ima prednost neprehodnost ali pa želimo spomladi vsaj nekoliko uživati v cvetoči živi meji. Nekatere vrste bomo lahko rezali tako, da bo nastala gladka, geometrijsko pravilna oblika, drugim bomo morali nameniti nekoliko več prostora, tako v širino kot v višino. To velja predvsem za tiste vrste, ki so praviloma znane po drevesasti obliki (žižula, gledičija, maklura).

Tako kot za vsako živo mejo velja tudi za takšno iz trnatih rastlin: obrezovati jo moramo redno, od zasaditve do konca njenega obstoja. Le tako bo nastala gosta, do tal zgoščena zelena stena. Zamujena leta obrezovanja po zasaditvi (ko rastline pustimo, da bodo čim prej zrasle čim višje) se nam bodo maščevala tako, da bo vznožje grmov golo in prehodno, vsaj za manjše živali. To je težko ali celo nemogoče popraviti.

In še nekaj združuje naš izbor trnatih grmovnic: pri njihovi negi ne bo šlo brez močnih usnjenih rokavic in ostrih škarij!

Naš izbor trnatih grmov smo razvrstili tako, da smo dali prednost tistim vrstam, ki pritegnejo pogled s cvetovi, končali pa s tistimi, ki imajo najizrazitejše orožje – trnje!

1. JAPONSKA KUTINA

Postavili smo jo na prvo mesto, ker ima najbarvitejše in najpestrejše cvetove. Japonsko grmovnico (Chaenomeles japonica) na naših vrtovih poznamo že dolgo. Na voljo je v številnih različicah, s pestro paleto od belih, oranžnih, rožnatih do krvavo rdečih cvetov, pa tudi take z vrstnatimi (polnimi) cvetovi poznamo. Listopadni grm lahko zraste do dveh metrov višine in širine, z rezjo ga bomo zgostili v nižjo mejico. Če bomo z leti ohranjali enako širino in višino žive meje, bo šlo to seveda na račun cvetenja, a nekaj cvetov bo zgodaj spomladi kljub temu obarvalo našo mejico. Do poznega poletja se bo razvilo nekaj rumenih plodov, ki so sicer užitni, ne pa posebej okusni.

2. ČRNI TRN

Navadno ga vidimo v divje rastočih mejicah, ki se aprila odenejo v belo tančico drobnih cvetov.Prunus spinosanase opozori znova jeseni, ko se na vejah naberejo drobni, modro sivi plodovi, nekoliko večji od borovnic. Ljubitelji divjega sadja iz njih pripravijo marmelade ali pa žganje. Črni trn na vejah ne skopari s trni, ki dosežejo tudi več kot 5 cm dolžine, zato obiranje plodov ni prav vabljivo, saj so veje zelo goste, kar je odlika te žive meje. Slabost pa je težko obvladljivo razraščanje grmov iz tal, ker se poganjki širijo v vse smeri. Pri zatiranju te širitve bomo najuspešnejši z redno košnjo ali z doslednim prekrivanjem območja okoli mejice, tako da bomo novim poganjkom odvzeli potrebno svetlobo.

Kot listopadna rastlina pozimi ni posebej lepega videza, veseli pa so je ptiči zaradi plodov, ki so ena izmed zadnjih priložnosti za lačne kljune.

3. GLOG

V nasprotju s prvima dvema grmoma lahko glog vzgojimo v manjše drevo, a tokrat nas zanima kot sestavina žive meje. Pri nas uspeva nekaj vrst te listopadne drevnine, ki jo največkrat vidimo na robovih gozdov, saj spada med svetloljube vrste. Spomladi zacveti pred olistanjem, na začetku jeseni pa se na mestu belih cvetov razvijejo drobni rdečkasti užitni plodovi.Crataegus laevigatainC. monogynasta strokovni imeni za vrsti gloga, ki se pri nas najpogosteje pojavljata: navadni in enovrati glog; omenimo še rožnato cvetočo različico navadnega glogaC. l.'Paul's Scarlet'. Podobno kot velja za druge rastline, ki so predvsem drevesaste rasti, bomo morali rezi gloga posvetiti dovolj pozornosti, da ga bomo obdržali v želenem okviru. Gosto razrasle veje s trni branijo prehod živalim, pa tudi ljudem. Znana je uporaba cvetov, listov in plodov za različne pripravke v ljudski medicini.

4. OGNJENI TRN

Pyracantha coccineaje strokovno ime grma, ki ga pogosto vidimo kot okrasni dodatek na vrtovih. Svoje ime upraviči z živo oranžnimi ali rdečkastimi plodovi v obliki drobnih jagod, ki so na vejah nanizane tako gosto kot beli cvetovi spomladi. Izhaja iz jugovzhodne Evrope. Goste, s trni obdane veje brez težav oblikujemo v gosto živo mejo, ki bo pritegnila pogled dvakrat letno, s cvetjem in s plodovi. Hvaležne nam bodo tako čebele kot ptice. Če želimo, ga lahko vzgojimo tudi kot vzpenjavko, le oporo mu moramo ponuditi. Naše drevesnice ponujajo različne sorte, ki se razlikujejo po barvi plodov, od oranžne do rdeče.

5. BODIKA

Največkrat se na vrtovih pojavlja navadna bodika (Ilex aquifolium) in njene različice. Tudi ta grm spada med naše avtohtone rastline, čeprav so njegova naravna rastišča redka, zato je bodika na seznamu zavarovanih rastlin. Nima trnov, pred rastlinojedci se brani z bodicami na robu usnjatih, vednozelenih listov. Zaradi bleščečih listov spada med najboljše rastline za žive meje, žal pa ne raste tako hitro, kot bi marsikdo želel, zato se dandanes le redko odločimo zanjo. Trajno zelena živa meja je odlika, zaradi katere se vendar splača počakati.

V naših drevesnicah je široka izbira bodik, tako glede velikosti rasti, obarvanosti listov kot namembnosti. Japonsko bodiko (Ilex crenata) v tujini že dolgo sadijo kot nadomestno rastlino za pušpan, ki ga uničuje pušpanova vešča. Za običajno živo mejo je najprimernejša navadna bodika, saj so sadike najcenejše in zlahka dosegljive. Če je mogoče, poiščite sadike ženskega spola, saj grm moškega spola jeseni in pozimi ostane brez privlačnih rdečih jagod.

6. MAHONIJA

Preberite še ...

· Zaposlitev

Spoznajte inovativne pristope uvajanja na novem delovnem mestu

Druga izmed vednozelenih rastlin za žive meje ima tako kot bodika liste oborožene z bodicami. Usnjati listi v mrazu spremenijo barvo v škrlatno modro, barvno paleto rastline pa razširijo živo rumena socvetja, ki se spomladi razvijejo na koncih vej. Pozno poleti se na mestu socvetij razvijejo modrikasti plodovi trpkega okusa, ki jih ljubitelji predelujejo v marmelado. Pri izbiri rastišča za mahonijo poiščimo takšno mesto, kjer bo deležna nekaj sence, saj ne ljubi celodnevnega obsevanja s soncem. Pri nas je sicer uvrščena na seznam invazivnih rastlin, a njeno širjenje lahko preprečimo z odstranjevanjem plodov, saj se širi s pomočjo ptičev. Primerna je za nižje žive meje, saj ne zraste višje kot dober meter.

7. ČEŠMIN

Na vrtovih navadnega češmina (Berberis vulgaris) skoraj ne srečamo, saj se je uveljavil Thunbergov češmin (B. thunbergii), ki se od navadnega loči predvsem po škrlatnih listih. Verjetno le malokdo pozna obsežnost tega rodu, saj je menda znanih več kot 400 vrst, ne manjka pa tudi številnih različic. Te se ponujajo v številnih odtenkih barv listov, velikosti rasti, znane so listopadne in vednozelene vrste, skratka, češminov je na pretek. Že iz vrst in sort, dosegljivih v naših drevesnicah, bi lahko sestavili zelo pisano in privlačno živo mejo. Pritegnili bi ne le poglede, ampak spomladi čebele k cvetovom, jeseni pa ptice k plodovom. Brez ostrih škarij in usnjenih rokavic mu ne hodimo blizu! Pa sončno lego mu izberimo.

8. ŽIŽULA

Pri vseh doslej navedenih grmovnicah so plodovi neužitni ali ne prav okusni. Tega ne moremo reči za drobne, oljkam podobne plodove žižule (Zizyphus jujuba), rastline s kitajskim izvorom. Vse več je takih, ki to odporno rastlino sadijo zaradi sladko-kislih plodov, ki dozorijo šele oktobra, ko se rjavo rdeče obarvajo. Pripisujejo jim številne pozitivne učinke na zdravje in počutje. Rastlina, ki lahko zraste v drevo, lahko pa jo zadržujemo v rasti kot grm, je zelo odporna, proti škodljivcem pa se bori z dolgimi trni. Spomladi ponuja dobro pašo čebelam. Primerna je za tople, sončne lege, kjer bodo plodovi lahko dozoreli brez nevarnosti zgodnjih pozeb. Dolgi trni so najbolj očitni na mladih vejah, ki spletejo gosto mrežo v mejici.

9. GLEDIČIJA

Gledičevka je na videz presenetljiva izbira med rastlinami za živo mejo, a dokler pri nas vidimo žive meje iz navadne smreke, tudi tak predlog ne more biti napačen … Izredno trnato drevo sadijo navadno zaradi lepe barve listov, ki jeseni porumenijo.Gleditsia triacanthosje doma v Severni Ameriki, kjer se v naravi razraste v trnat grm, torej jo je treba v drevo šele oblikovati. Površen opazovalec jo lahko zaradi pernatih listov in grozdastih belkastih socvetij zamenja za robinijo, vendar izstopajo njeni veliki, dolgi, rožičem podobni plodovi. Med vsemi izbranimi rastlinami se ponaša z največjimi oz. najdaljšimi trni, ki izraščajo iz debla in vej.

10. MAKLURA

Le malokdo pozna to listopadno drevo, ki je doma v Severni Ameriki. Prepoznali jo bomo šele potem, ko bodo dozoreli njeni nevsakdanji plodovi. Ti od daleč spominjajo na pomaranče, saj so podobne velikosti in oblike, le da imajo bolj nagubano, luknjičavo površino. Dozorijo pozno jeseni. Niso užitni, tudi divje živali jih ne povohajo. Botanično gledano to ni enovit plod, temveč soplodje, sestavljeno iz drobnih koščičastih sadežev, zbranih v okrogel plod. Za nas je maklura zanimiva zaradi dolgih trnov, ki izraščajo iz vej. Nezaželen stik z njimi si bomo zapomnili tudi po neprijetnem pekočem občutku v koži. Torej idealna rastlina za oblikovanje žive meje – v debelih usnjenih rokavicah ...

11.

TRILISTNI CITRONOVEC

Še ena uvožena rastlina iz Kitajske,Poncirus trifoliata, spada med citruse, kar dokazujejo njegovi lepo dišeči cvetovi in drobni plodovi, podobni limonam. Ti se razvijejo zgodaj jeseni in so sprva zeleni, dozorijo pa v prijazno rumeno barvo. Niso strupeni, so pa neznansko trpki. Namesto da nas zbodejo več kot 5 cm dolgi trni na vejah, raje počakajmo, da bodo plodovi sami popadali na tla, če jih želimo vsaj vonjati. Grm se odlično odziva na rez, kar lahko vidimo na Primorskem, kjer predstavlja marsikatero učinkovito živo mejo. Pred zimo listje odpade, veje pa ostanejo zelene. Primernejši je za tople kraje.

Galerija

shutterstock