Vrtnine za čedalje bolj vroča poletja
Podnebne spremembe prinašajo vse bolj ekstremne temperature in daljša obdobja nad 20 °C. Zato se spreminjajo pravila gojenja rastlin: kakiji, fige, palme, celo pistacija zdaj uspevajo v celinskem podnebju. V zelenjavnem vrtu prilagajamo izbire rastlin vrstam, ki prenašajo visoke temperature, in izkoriščamo priložnosti za vzgojo novih zelenjadnic doma.
Plodovke ljubijo vroče
Ko se pogovarjamo o plodovkah, bi zagotovo vsakdo na prvem mestu pomislil na paradižnik, a sta paprika in jajčevec pri zahtevani toploti še pred njim. Te vrtnine so iz botanične družine razhudnikov, zato seveda zahtevajo veliko toplote, to pa je tudi razlog, da jih najpogosteje pridelujemo v rastlinjakih.
Za te vrtnine je značilno, da potrebujejo toploto že od sadike naprej. Zato bodite pozorni, da že pri vzgoji sadik temperatura ne pade pod 10oC. Če se to zgodi, lahko pričakujemo, da bomo izgubili prve cvetove. Rastline sicer ne bodo pomrznile, a prvi pridelek paradižnika bomo imeli z najmanj 14-dnevno zamudo, pri jajčevcu in papriki pa bomo plodove obirali celo tri tedne pozneje kot običajno. Še posebno jajčevec je kot sadika izredno občutljiv za nizke temperature. Se vam je že zgodilo, da je prve cvetove nastavil šele konec julija ali celo v avgustu, v višino pa je zrasel tudi do 100 cm? To je zato, ker ste ga prehitro presadili na prosto ali pa so bile na hladnem tudi sadike.
Kot posledica prenizkih temperatur se kažejo tudi nepravilno oblikovani in poškodovani plodovi paradižnika. Do tega pride zaradi poškodb plodnice cveta, kar se lahko zgodi že v rastnem vršičku sadike. Če so na prvih plodovih spodaj velike kraste ali če so ti plodovi na videz »sestavljeni« iz več plodov, je rastline zeblo. Prav tako je lahko plod zaradi prenizkih temperatur naguban ali srčaste, izdolžene oblike, čeprav gre za sorte z okroglimi plodovi. Torej velja, da v času od prvih pravih listov rastline ne smejo biti na temperaturi, nižji od 15oC.
Še ena lastnost kaže, da gre za toploljubne vrtnine. Če sadimo omenjene plodovke v prehladno zemljo, zemljo, ki še nima 15oC, rastline ne rastejo nikamor. Paradižnik postaja rahlo ali celo temno vijoličast. Pri teh temperaturah namreč rastlina še ne more sprejemati fosforja iz tal, zato njen koreninski sistem ne more rasti. Tako se bo rastlina vse življenje borila s pomanjkanjem hranil, zato bo imela tudi slabši odpornostni sistem in bo prej zbolela.
Zato si vsekakor zapomnite in si položite na srce: paradižnika ne sadimo na prosto vse dotlej, dokler zemlja ni dovolj ogreta, včasih je to celo šele v sredini maja, v letu 2023 pa je bilo treba čakati celo še dlje. V neogrevane rastlinjake ga lahko sadimo nekje v sredini aprila, a sama bi kljub temu raje počakala še kakšen teden, na prosto pa vsekakor po prvem maju. Ker potrebujemo za dobre sadike od 60 do 80 dni, ga sejemo od začetka do sredine marca naprej za sadike. Papriko in jajčevec pa na prosto sadimo šele po 15. ali celo 20. maju. Čas od setve do kakovostne sadike je 10 dni daljši, torej je datum setve približno od sredine februarja naprej.
Lubenice in melone so veljale za vrtnine Primorske
Ko sem sama začela delati v zelenjadarstvu, nihče niti pomislil ni, da bi prideloval lubenice ali melone na celini. Danes pa to ni nič posebnega. Ne samo v rastlinjaku, tudi na prostem prav dobro uspevajo, in to tudi pri nas na Štajerskem in v Prekmurju.
Lubenice in melone seveda pridelujemo iz sadik, z neposredno setvijo ne bo šlo. Za dobro sadiko potrebujemo 6 tednov. Pikiranja ne preneseta, zato ju sejemo neposredno v lončke, ki naj bodo premera od 6 do 8 cm. Vrtičkarjem priporočam, da posejejo po dve semenki, ne samo ene. Sadike lubenice so primerne za presajanje, ko imajo od 4 do 5 listov, melone pa celo nekaj prej, pridelamo pa jih v 35 do 40 dnevih. Ker gre res za toplotno zelo zahtevne rastline, jih na prosto ne sadimo pred 20. majem – to velja seveda za celino. Če želimo, da ne bodo zbolele, preden pridelek dozori, se mora zemlja pred sajenjem ogreti na vsaj 18oC.
Pri obeh toploljubnih bučnicah bodite še pozornejši na napade pršic. Ker jih na celini vseeno pogosto hladi, so zanje občutljivejše. Seveda jih lahko pridelujemo v rastlinjakih, kar toplo priporočam, a tam so pršice še pogostejši gost na naših rastlinah.
Dolga vigna in lima fižol, novejši stročnici za vroča poletja
Stročnice spadajo med rastline, ki obogatijo in prerahljajo zemljo. V dobri ekološki pridelavi bi morale vsako leto zasedati vsaj 25 % površin. To danes sicer težko dosežemo, saj smo visoki fižol, ki je najbolj priljubljena stročnica na vrtu, pregnali v žičnice. Nizki fižol še vedno ni tako priljubljen, kot bi si zaslužil. V rastlinjakih, kjer bi stročnice lahko pomenile pomemben prispevek k bolj pestremu kolobarju, pa je poleti zanje prevroče. A rešitev vseeno obstaja – že nekaj let lahko ljubitelji fižola poleg običajnega fižola sejemo tudi dve »novejši« stročnici, za kateri pa je značilno, da najbolje delata prav v vročini. Odlična rešitev za popestritev kolobarja v rastlinjakih in tudi na prostem sta tako dve novejši, ne več novi stročnici, to sta dolga vigna za ljubitelje stročja in lima fižol za ljubitelje zrnja. Zato si letos vsekakor posejte tudi nekaj kolov ali vrvic dolge vigne in lima fižola. Seme dobite pri nas v bolje založenih trgovinah s semenom.
Dolga vigna ni popolna novost, saj so jo v nekih drugih, davnih časih v različnih oglasih že prodajali kot kilometrski fižol. Mnogi ste se že takrat srečali z njo. Uvrščamo jo med stročnice, čeprav je v resnici le daljna sorodnica fižola. Njena prednost pred fižolom je, da odlično uspeva ravno v najbolj vročem delu poletja. Njeni cvetovi so lepi, rahlo rožnati in nekoliko večji, najzanimivejši pa so njeni res zelo dolgi, svetlo zeleni stroki. Zrastejo tudi več kot pol metra v dolžino. Za ljubitelje stročja je to odlična alternativa, saj zapolni tisti čas, ko nizki fižol najboljši pridelek že da, visoki fižol pa še ni začel roditi. Vendar pozor: ne čakajte, da stroki zrastejo v dolžino do svojega maksimuma, potrgajte jih prej. Mlajši stoki so masleno mehki in hitro kuhani, če pa boste prepozni, se lahko od njihove mehkobe poslovite.
Čeprav tudi visokega fižola ne bi smeli sejati pred drugim tednom maja, je za dolgo vigno še pomembnejše, da je ne sejemo v prehladno zemljo. Zato pa lahko vzgojimo sadike. Sejemo jo zadnji teden aprila ali prvi teden maja v lončke premera okoli 5 cm, v vsakega pa posejemo od 3 do 5 semenk. Ko korenine prerastejo lonček, tako da sadiko lahko iz njega potegnemo skupaj s koreninsko grudo, sadike presadimo na stalno mesto. Po navadi potrebuje od 3 do 4 tedne, da je primerna za presajanje. Dolgo vigno lahko sejemo tudi naravnost na stalno mesto, a mora zemlja v tem primeru imeti vsaj 15oC. Priporočam, da seme pred setvijo čez noč namočite. Na eno oporo posejemo od 5 do 8 semenk.
Gredico za setev je treba dobro pripraviti, saj korenine stročnic zahtevajo veliko zračnosti in dobro odcednost zemlje. Pognojimo z od 6 do 8 litrov komposta na m2. Pomešamo ga v zgornjo plast (20 cm) zemlje. Najbolje pa je, da v vsako sadilno jamico damo pest komposta, pomešamo z zemljo in potem posadimo drobne semenke. Sicer lahko uporabite tudi kupljena organska gnojila (brikete), nikakor pa ne gnoja. Dolga vigna zraste nižje kakor visoki fižol, navadno prileze približno do iste višine kot paradižnik. V rastlinjaku je to do stropa, na prostem pa morda do dveh metrov. V žičnici jo posadimo na najbolj sončna mesta, ob tem pa ne smemo dopustiti, da bi jo zasenčil visoki fižol. Poleti tako kot fižol zahteva oporo, okopavanje in rahljanje tal. Odlično prenaša sušo in je ni treba zalivati. Hvaležna pa bo za prekrita, zastrta tla.
Česar ne pojemo, zamrznemo, in to brez blanširanja. Tako kot pri bučkah si tudi pri dolgi vigni velja zapomniti, da bolj ko bomo pridni pri trganju, več časa bo cvetela in rodila. Kadar pustimo na njej zoreti preveč strokov, bo prenehala cveteti. Prav tako vas ne sme razočarati, če bo pridelek v vlažnem in hladnem poletju slab, saj jo takrat zebe. Proti koncu poletja, ko se začne hladiti, bo dolga vigna prenehala roditi, a takrat bo obilen pridelek že dajal visoki fižol. Ob spravilu gredic z vigno rastlin ne smemo puliti, temveč le porežemo nadzemne dele. Korenine naj vedno ostanejo v zemlji, kar velja tudi za vse preostale stročnice, ki jih sadimo na vrtu.
Poleg dolge vigne je za vroča poletja odličen tudi lima fižol. Tudi ta je samo sorodnik našega fižola. Ker prihaja iz Južne Amerike, prav tako odlično prenaša vročino in sušo. Tudi lima fižol je visoka rastlina, drugače kot vigna je tudi košat in zraste celo višje od nekaterih sort fižola. Uživamo pa samo zrna, tako mlada kot pozneje suha. Stroki, v katerih jih najdemo, so bleščeči, zeleni, rastejo v šopih in so tudi zelo lep okras na vrtu. Mlada zrna so velika, povsem ploščata in bele barve. Suho zrnje je krem barve z rjavordečimi lisami in seveda ostane ploščato.
Tudi lima fižol sadimo v žičnico. Ker ni v sorodu z navadnim fižolom, se z njim ne križa, tako da si lahko nekaj strokov shranimo tudi za seme (enako velja tudi za dolgo vigno). Ker pa je lima fižol zelo košat, v rastlinjaku naredi preveč sence in ga zato v manjše rastlinjake raje ne sadimo.
Za najhujšo poletno vročino in popestritev kolobarja na vrtu lahko posejete še dve nizki stročnici, ki bosta najbolj uživali v vročem in suhem poletju. To sta leča in čičerika. Obe uspešno kalita šele, ko se zemlja ogreje nad 15 oC. To upoštevajte in ju sejte šele v drugi polovici maja. Prav tako ju lahko vzgajate iz sadik, a tudi za sadike ju posejte šele v prvem tednu maja. Rastlini sta bujnejši kakor nizki fižol, zato ju sejemo (ali presajamo) vsaj 40 cm narazen med vrstami, v vrsti pa na od 10 do 15 cm po eno zrno. Prav tako je treba posevek vsaj enkrat okopati, prezračiti in obenem prigrniti zemljo ob stebla rastlin. Tako zagotovite, da ne bodo popadale po tleh. Leča in čičerika sta na vrtu vse poletje, pridelek dasta šele v septembru – to vsekakor upoštevajte, ko načrtujete poletna in jesenska sajenja.
Okra ali bamija, pri nas zelo malo poznana vrtnina
Pri nas jo bolj malo poznamo, čeprav lahko odlično popestri kolobar tako v rastlinjaku kot na prostem. Tudi okra je izredno toploljubna vrtnina in prav zato pri nas nekoč ni imela možnosti za lep pridelek – zdaj pa se je to spremenilo. Zanimivo je, da jo v Bosni sadijo že od nekdaj in si brez nje ne znajo predstavljati kuhanja številnih omak in juh. Gre za slez, zato ni v sorodu z nobeno vrtnino, kar nam močno olajša kolobarjenje. Meni se zdi še posebno uporabna v rastlinjaku, saj lahko lepo popestri kolobar, s katerim imamo vedno veliko težav.
Nekoč, ko niso poznali sadik s koreninsko grudo, so jo sejali naravnost na stalno mesto. A kali dolgo in težko, ker ima njeno seme izredno trdo varovalno lupinico. V Bosni so mi rekli, da jo celo nekoliko pobrusijo. Sama menim, da je seme pred setvijo najbolje namočiti za vsaj 24 ali celo 48 ur. Za sadiko potrebujemo od 6 do 10 tednov, zato jo (seveda za sadike) sejemo od sredine marca naprej. Pri nas o neposredni setvi raje ne razmišljajmo. Pozabite tudi na pikiranje, saj ga okra slabo prenaša.
Ko se zemlja ogreje vsaj na 15 oC, je primeren čas, da sadiko okre presadimo na prosto. Če bo rastla v primernih razmerah, kar pomeni na sončni, topli in zavetrni legi, bo postala zelo velika in košata, zato jo sadimo na razdaljo 45 cm v vrsti in najbolje meter med vrstami. Ne gnojimo močno, drugače bo listja veliko, cvetov in plodov pa manj. Lahko ji dodamo do 8 l/m2 komposta, raje pa celo nekaj manj. Gnoja ne prenaša.
Ker ima okra res lepe, najpogosteje rumene cvetove, je tudi lep okras na cvetličnih gredicah. Plodovi so stroki. Ne trgamo prevelikih, dolgi naj bodo največ 10 cm. Lahko jih uživamo sveže, lahko pa jih posušimo in pred kuhanjem namočimo. Okra se najpogosteje uporablja v različnih juhah, z mesom ali brez njega. K vsaki zelenjavni juhi ali omaki bo prinesla predvsem zgoščevanje (brez moke), ker njen okus ni izrazit, pa ne bo nikogar motila. Seme je uporabno kot dodatek kavi, saj ima njej podoben okus, seveda pa ga pred uporabo zmeljemo.
Manj znano je, da stroke, dolge do 5 cm, lahko vlagamo v kis. Iz plodov okre pa v deželah vzhoda delajo tudi marmelade, kolače, pudinge in želeje. Pokusite, morda vam bo všeč, saj se seme lahko kupi tudi pri nas.
Kot vidite, je tudi za vroča poletja, predvsem pa za popestritev kolobarja v rastlinjakih, kar nekaj rešitev. Pa je zmanjkalo prostora še za poletni, užitni tolščak (portulak), pa novozelandsko špinačo, andsko jagodo in še kaj. Zato ni nobenega smisla, da poleti trmarimo z veliko solate, brokolijem, cvetačo …, ker so to vrtnine, ki jim bolj ustrezajo pomladi in jeseni. Prav tako izgovor, da se poleti v rastlinjaku ne da pridelovati nič drugega kakor paradižnik, ne drži. Ob vsem zapisanem vseeno upam, da nas letošnje poletje ne bo spet pražilo. Malo me tolaži dejstvo, ki mi ga je zaupala babica, da prestopno leto nikoli ni bilo vroče. A kaj, ko so prav vremenske spremembe vse stare pregovore obrnile na glavo …
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
