Dreamstime

Moj mož ima prijatelja, ki je zbolel za depresijo. Zanima ga, ali naj prijatelja nekaj časa pusti pri miru ali naj se mu tedensko oglaša, da mu vsaj da vedeti, da misli nanj, da ni pozabljen. Ne ve, kaj naj stori. Od diagnoze je minilo že tri mesece pa se možu zdi, da se ga prijatelj izogiba oziroma si želi mir. Tega mu ni naravnost povedal, ampak je preprosto umolknil. Torej: ali v takih primerih dati mir ali je treba prijatelju v takih trenutkih bolj vneto in aktivno (angažirano) stati ob strani? Vsak nasvet iz prakse bo dobrodošel. Hvala vam in lep pozdrav.
Šifra: žena

Kako lepo, da skušate pomagati zaskrbljenemu možu v zvezi z njegovim depresivnim prijateljem. Depresija je težko stanje, ki zastavlja nešteto vprašanj in izzivov. Tudi jaz bi vašemu možu zastavila kar nekaj vprašanj: Kako živi njegov prijatelj? Je sam, ima ženo, otroke, starše? Če ima kogarkoli ob sebi, bi se bilo smiselno pogovoriti s to osebo, da izveste za njegova oziroma njena opažanja o tem, kako se bolnik vede, kaj sploh počne čez dan, ali je že kdaj v svojem življenju bil tak ali je to sedaj prvič. Dobro je vedeti, ali je zaposlen, ali je na bolniškem staležu. Morda je upokojen in potrebuje drugačen pristop: s kom se je prej družil in kako je imel organizirano življenje? 
Zelo koristno je poznati njegovo življenje od blizu in se pozanimati za možne vzroke, ki so pripeljali do omenjenega bolezenskega stanja. Tudi bolnikova starost in poklic sta pomembna, pa morda neke prestane bolezni ali na novo odkrita bolezen, ki lahko človeka povsem zruši.
Če sta vaš mož in njegov depresivni prijatelj v dovolj tesnem prijateljstvu, bodo odgovori na omenjena vprašanja zagotovo prinesli neko osvetlitev primera in s tem tudi lažji odgovor, kako pristopiti k bolnemu prijatelju.

To, da se bolnik z depresijo umika stikom in nekako obtiči v osamljenosti, je za depresivno stanje dokaj normalno. V takem stanju človeku običajno primanjkuje moči, volje, interesov za svet izven sebe. Seveda se ga ne sme prepustiti samemu sebi, ampak mu je treba na neki nevsiljiv način stati ob strani in ga spremljati. Odsvetujem preveč vsiljivo nudenje pomoči, ker to bolniku lahko sproži odpor in se še bolj izolira. Pri teh stvareh je treba imeti filigranski občutek za nudenje pomoči in zelo veliko potrpljenja. Negativnih odzivov ob ponujanju pomoči se ne sme jemati osebno, ampak bolj kot patološki simptom, ki ga v normalnem stanju tak bolnik ne bi tako izrazil. 

Mateja Jordovič Potočnik

Takemu bolniku ne smete nič zameriti.

Svetujem, da mož še naprej vzdržuje z njim mehke stike. Lahko mu zastavi vprašanja o počutju, lahko ga povabi na kratko srečanje, na kavo, kakšen dogodek ali ga samo obišče na kratko doma, mu prinese nekaj, kar ima rad. Lahko ga povabi na kosilo ali kratek sprehod. Včasih ni treba veliko govoriti, ampak je že samo prijazna navzočnost tolažilna, blažilna in pomirjajoča. Ničesar naj ne vsiljuje, samo umirjen in stabilen naj bo v odnosu z njim. Če pozna njegove hobije in interese, mu lahko pride naproti tudi v tej smeri, da ga na to spomni. Kakršnokoli druženje, umirjeno in prijetno, mu bo dobro delo. Če ima težave s svojo zunanjo podobo, naj mu pomaga, da se uredi. Depresivni bolniki se pogosto zapustijo v vseh pogledih. Najslabše je, če posežejo tudi po nezdravih pomirilih, kot so pitje alkohola, kajenje in še kaj več.

Kaj konkretnejšega vam težko svetujem, ker imam premalo podatkov. Mislim pa, da vam bo tudi vse tukaj navedeno nekoliko pomagalo. Vašemu moža želim potrpežljivosti in vztrajnosti pri komunikaciji s prijateljem. Prepričana sem, da bo prijatelju to koristilo.

Lepo vas pozdravljam!

Vida Drame Orožim, specialistka nevrologije in psihiatrije

revija Jana