Pexles, Jana

 »Včasih smo otroci začeli hoditi bosi točno na prvi pomladni dan, pa čeprav je bil zunaj še sneg,« je bil nostalgičen cenjeni soprog. Dedek si je na ta dan oblekel kratke gate, je vzdihnila babica. Ko je enkrat ni bilo doma, on pa ni vedel, v kateri omari hranijo perilo (če sem odkrita, tudi cenjeni soprog bi imel s tem nekaj težav), si je slekel  dolge gate in si na tnalu odsekal hlačnice. Ko je prišla zvečer domov, je menda prav grdo vpil nanjo, češ da mu je pozabila pripraviti kratke gate, in ko je ugotovila, kaj je napravil, je ostal brez večerje. Pa menda tudi brez zajtrka.  

         Ko sem uredila omaro, sem se spravila na polico s čevlji. In si začela govoriti: A nisem nadvse pogumna, emancipirana ženska? Menda se vendar ne bojim resnih ideoloških debat? Saj se vendar ne bo svet podrl, če spet načnem pogovor o klinčevih škornjih! Ki zavzemajo pol prostora, rezerviranega za čevlje …

             Takoj, ko sem začela brskati med obutvijo, se je v bližini prikazal cenjeni soprog. Daj jih sem, jih bom nesel v delavnico, za kidat sneg bodo še dobri, je rekel ukazovalno. Nasršena sem se postavila pred omaro, kot da gre za življenje in smrt. Ne dam, sem rekla. »To rečeš vsako zimo, da jih boš namreč uporabljal samo za kidanje snega. Potem greš z njimi najprej do trgovine, zhatem na sprehod in nazadnje tudi v službo. Saj ni problem, da so obrabljeni in grdi, problem je, da so popolnoma pošvedrani in da hodiš v njih kot satir, ki se še ni navadil na kopita! Zlomil si boš kolk in zvil si boš hrbtenico, kdo te bo potem negoval?!« sem začela svoj vnaprej pripravljeni govor, žal brez uspeha. Najdražji je pograbil svoje ljubljene škornje in si jih privil na prsi. Kot dojenčka. Moji, moji.

             Kupil jih je pred kakšnimi tridesetimi leti, ostali so namreč od kontingenta za udeležence olimpijskih iger, prijatelj mu je to uredil, ker je olimpijskemu komiteju naredil nekaj brezplačnih uslug. Za tiste čase so bili praktični in moderni – z zelo debelim podplatom, srednje visoki in znotraj kosmati. Topla obloga se je medtem spremenila v rumeno rjavo ne prav dišečo goščavo, podplat pa se je na notranjih straneh znižal za od dva do tri centimetre. Nekajkrat sem dragocene škornje nesla k čevljarju in s kislim nasmehom jih je na notranji strani podložil, pa še računal ni veliko, ker je najbrž mislil, da smo socialni problem, potem pa se je prejšnjo zimo uprl. Ne dajo se več popravit, je rekel. Vsa vesela sem prišla z novico domov, cenjeni soprog pa je zagodrnjal, da škornjem tudi brez čevljarjevih posegov nič ne manjka. Čeprav je v njih komaj lovil ravnotežje.

             Kako se lahko človek zaljubi v par škornjev, čeprav ima kar precej drugih, lepših in boljših obuval? Pred leti sta mu pred neko gostilno odpadla oba podplata s čevljev, ko sem poklicala taksi, sva morala šoferju najprej pokazati denar, kajti dotlej še ni vozil gospoda v kravati in bosega. Čevlji so bili seveda iz kategorije »najljubših«. Ampak takrat je bila topla jesen, malo huje pa je, če ti škornji razpadejo, ko je sneg in led, sem bentila, medtem ko je še naprej k sebi stiskal ljubljene škornje. »Morda pa bi jim morali prirediti obredno pogreb,« se je oglasila babica. Pogreb, sva se oba zdrznila. Seveda, približno tako, kot smo pokopavali dude, ko sta bila otroka še majhna in sta se s strtim srcem poslavljala od njih. Ampak zdaj menda obstaja zmaj, ki žre dude, sem vzdihnila. Morda bi za spremembo pogoltnil še kakšne škornje.

                Cenjeni soprog je precej mastno zaklel in se s svojim zakladom odpravil v delavnico, z babico pa sva se lotili naslednje omare. V kateri je tudi velikanski problem, namreč stara razpadajoča bela bunda, ki jo je najdražji kupil takrat kot že omenjene škornje, od olimpijskega komiteja torej. Zato je prav tako dragocena in nenadomestljiva.   

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13, 1. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.