Sašo Švigelj

Skorajšnja petdesetletnica je v ljubljanski živalski vrt prišla po zaslugi drugačne miselnosti tedanjih gospodarstvenikov, v desetletjih pod Rožnikom pa je azijska slonica stkala pristne vezi s svojim človeškim tropom – tudi po zaslugi domačih piškotov, ki jih je zanjo po babičinem receptu pekel oskrbnik Matija Ramšak.

Velika siva gmota komaj zaznavno zastriže z uhljema, ko Matija Ramšak v imenu žrtve za kar najboljše fotografije za Jano skoči v jarek, ki v ljubljanskem živalskem vrtu ločuje slonjo ogrado od prostora za obiskovalce. Drobni očesci ošineta znano oskrbnikovo postavo, a slonica ne dvigne glave od svojega najljubšega opravila – prehranjevanja; osredotočeno melje zalogaje sena, medtem ko ji jetično sonce skuša ogreti debelo, zgubano kožo.

Nekaj minut pred tem je zaključila svojo jutranjo rutino, ki vključuje telovadbo, temeljit pregled od trobca do repa, življenjsko pomembno pedikuro (sepsa zaradi zanohtnic je eden najpogostejših vzrokov za pogin slonov v ujetništvu), odvzem vzorca krvi izza ušesa in pudranje s pudrom za dojenčke, za konec pa še pihanje v čisto prave orglice (s čimer dobijo vzorce smrklja za redne preiskave na bakterijo za tuberkulozo).

Sašo Švigelj

Skratka, azijska slonica Ganga, dika in ponos Živalskega vrta Ljubljana in s skoraj petdesetimi leti najstarejša med vsemi živalmi tukaj, si je svojo krmo še enkrat več pošteno prislužila – in naj jo zlomek, če se bo sedaj pustila motiti le zato, da bi pozirala nekakšnemu pisunu, ki z bebastim izrazom očarano zrem nanjo izza ograje.

»Daj, Ganga, pomagaj mi,« iz jarka vztraja oskrbnik Ramšak, in to ni tista popačena, pretiravanja in kriljenja polna komunikacija, ki jo sicer ljudje uporabljamo, da nekaj dopovemo nižjim umom, temveč je nagovor enakega enaki. »Pridi no in me dvigni.« Stara dama dvigne pogled proti jarku in sredi grižljaja na kratko premišljuje; prav lahko si predstavljam, kako pri sebi zavzdihne, preden se odtrga od sena in dostojanstveno nameri k rokama, ki se stegujeta proti njej.

Nekaj hipov zatem se oskrbnik oprime debelega trobca, ki se kakor vrv spusti proti njemu iz višine, in Ganga ga potegne k sebi v ogrado. Še pred nekaj leti bi ga muhasta slonja diva verjetno kratko malo pustila v tisti luknji, toda čas in bližina zmehčata še tako trdo kožo, in ko gre za tiste, ki jih dojema kot člane svoje družine, se častitljiva žival privadi tudi temu, da jo redno vlečejo za nos.

Sašo Švigelj

V Ljubljano jo je spravil šele špalir iz zelenjave

Ganga je šele drugi slon v Ljubljani v vsej zgodovini mesta po znamenitem Sulejmanu, ki se je z avstrijskim prestolonaslednikom Maksimilijanom II. ustavil tukaj leta 1552. Dobrih štiristo let pozneje je tedanje napredno vodstvo Zoo Ljubljana presodilo, da je prišel čas, da tudi tedaj edini slovenski zoološki vrt po vzoru vrtov v drugih metropolah za stalno dobi čisto svojega debelokožca.

Kot pripoveduje Ramšak, so se odločili, da bodo za denar in pomoč pri prevozu poprosili gospodarstvo. Če verjamete ali ne, v tisti sivi davnini so namreč (državna) podjetja obstajala v glavnem ali pa tudi za to, da so dvigala splošni standard in delovala za nekaj, čemur se je reklo skupno dobro. In medtem ko bi danes od vodstev velikih (zasebnih) firm lahko živalski vrt računal kvečjemu na kakšnega piškurja, so tedaj v družbi Emona uslišali prošnjo izpod Rožnika.

Direktor podjetja je izvedbo projekta prepustil mladi komercialistki Vandi Zavrl: od vodstva živalskega vrta je dobila kontakt nizozemskega trgovca z živalmi, ta pa ji je povedal, da ravno v tistem trenutku iz Indije proti Reki pluje ladja, ki ima na krovu tudi slonjo mladičko, ki še ni prodana. V naslednjih nekaj tednih je Vanda Zavrl uredila vse potrebno okoli kupnine in dovoljenj, in ko je 16. novembra 1977 z ladjo pristala v reškem pristanišču, je bila Ganga (ime je dobila po hindujski sveti reki) last Živalskega vrta Ljubljana. Glede na njeno velikost in težo so ocenili, da je stara malo manj kot dve leti – a že tedaj je bila silno muhasta: z ladje so jo uspeli spraviti v tovornjak šele, ko so ji naredili pravcati špalir iz sveže zelenjave.

Dobre tri tone težko srce živalskega vrta

Vse odtlej je Ganga največja atrakcija vrta pod Rožnikom – dobesedno, saj tehta okoli 3,4 tone, sto kil gor ali dol. Pa tudi v prenesenem pomenu; kot se je zavedalo tedanje vodstvo že konec 70. let prejšnjega stoletja, brez nje živalski vrt ne bi imel prave identitete, in če je ne bi bilo, bi prav na njegovi sredi, na mestu, kjer je Gangina ograda, zijala ogromna praznina.

Ganga tehta okoli 3,4 tone, sto kil gor ali dol.

Tako pa je tukaj in cele generacije obiskovalcev in obiskovalk imajo med spomini na srečne trenutke v Zoo Ljubljana tudi podobe sive velikanke, ki se sprehaja po obori, igra z vejami, strelja kakce, se valja po prahu ali blatu, išče hrano, prha in trobi ali pa preprosto za kakšen trenutek stoji ob robu ograde in potrpežljivo motri dvonožce pred sabo. Nemogoče je reči, o čem razmišlja tedaj, a ko se zastrmim v tisto drobno globoko oko, v njem zaslutim nekaj neizrekljivega in prastarega, kar me navdaja s ponižnostjo – in spreleti me, da je ob takšnih trenutkih težko reči, kdo je opazovalec in kdo opazovani, kateri med nama pozna svobodo, kdo pa je kje ujetnik ...

»Njeni življenjski pogoji seveda ne morejo biti optimalni glede na tiste, ki bi jih imela v divjini. Mislim pa, da je zadovoljna,« mi reče Matija Ramšak. Vsekakor je Ganga na robu abrahama deležna najboljše možne nege in najboljše hrane – dnevno poje okoli 60 kilogramov sena in še za 20 kilogramov vej, zelenjave in sadja,  dobiva brikete z vsemi možnimi minerali in vitamini, pije samo svežo vodo, enkrat na tri mesece pa je deležna temeljite pedikure s pilami in sirkovimi krtačami. Na stara leta je celo dočakala, da so ji v ogradi uredili nov bazen – ko se je prvič pognala vanj, je bilo to takšno veselje, da se ne da opisati. »Ko je tolkla s trobcem po robu, sem razumel, kakor da nam sporoča: 'Končno! Pa toliko let sem vam prigovarjala, da bi ga rada imela!'« se nasmehne Ramšak.

Sašo Švigelj

En slon plus štirje ljudje je čreda

Ni bilo namreč vedno tako; vse do srede 90. let so po oskrbnikovih besedah s slonico ravnali »nekako po domače, po občutku«, saj nihče ni imel pravega znanja o oskrbi in negi slonov. Tudi zato je Ganga ostala sama; nekaj let po prihodu v Ljubljano so ji za družbo pripeljali še eno azijsko slonico po imenu Inda, a namesto da bi živali postopoma navajali druga na drugo, so prišlekinjo kratko malo potisnili h Gangi, tej pa se je seveda za malo zdelo, da si mora svoje kraljestvo nenadoma deliti še z nekom.

Rezultat: nesrečna Inda je končala v jarku s poškodovano nogo in so jo morali operirati. Kmalu je odšla neznano kam, Gange pa se je oprijel sloves muhaste samotarke, ki želi imeti vedno glavno besedo. »Danes je v primerjavi s seboj iz najbolj divjih letih pravi kužek. Tedaj pa se je zgodilo, da je kdo kdaj tudi bežal pred njo. Pa ne, da bi bila problematična, samo pozornost je želela zbujati, kadar ji je bilo dolgčas.«

Da Gangi ni več dolgčas in da sedaj živi lepše kot kadarkoli, gre zasluga celotni ekipi, ki bdi nad njo. Poleg Ramšaka je Gangin oskrbnik že več kot dvajset let Robert Prašnikar; oba ves čas sledita novim znanstvenim spoznanjem o slonih ter hodita na izobraževanja v tujino, pred nekaj leti pa sta se vpisala na ljubljansko biotehniško fakulteto in oba uspešno diplomirala z nalogama o različnih vidikih skrbi za slone v ujetništvu; Ramšak je imel 50 let, ko je postal bruc, diplomiral pa je z raziskavo Ganginih spalnih navad (med katero je dognal, da slonica v povprečju spi manj kot štiri ure na noč).

Danes je v primerjavi s seboj iz najbolj divjih letih pravi kužek. Tedaj pa se je zgodilo, da je kdo kdaj tudi bežal pred njo.

Poleg njiju zanjo skrbijo še tretji oskrbnik, Jože Kraševec, ki je v ekipo prišel pred kakšnim desetletjem, in vrhunska veterinarja Pavel Kvapil in Marjan Kastelic. Ti možje sestavljajo Gangino čredo – slonica jih namreč doživlja kot svoje sorodnike – čudaške, a saj konec koncev žlahta drugačna tudi ne more biti. V tej čredi ima vsak svoje mesto, pri čemer najvišji položaj pripada oskrbniku Prašnikarju, ki je Gango naučil največ stvari, zanjo je on matriarhinja. Pri slonih namreč družbo vodijo babnice, kar je nemara ključni dokaz intelektualne superiornosti teh bitij v primerjavi z dvonožci.

Babičini piškoti, odlična nagrada

A tudi odnos med Matijem Ramšakom in skorajšnjo slavljenko je poseben, pristen in topel. Spoznala sta se leta 1982, ko je Ramšak kot petnajstletni golobradec prišel v živalski vrt, da bi skrbel za akvarije, pa je kmalu spoznal, da ga bolj vleče k slonici. In tako je redno hodil pomagat k njej. V začetku devetdesetih se je zaposlil v ekipi Ganginih oskrbnikov in kmalu začel sistematično izboljševati njene bivalne razmere, pa tudi sam način komunikacije z njo. Tedaj sta imela tudi svoje borbe, med katerimi si ga je skušala podrediti in se z njim prerivala, da bi mu dokazala, da je glavna ona – toda oskrbnik se ni dal.

Za ključno nalogo si je zadal, da bo nemirno žival pripravil do tega, da bo sama legla in dopustila, da ji opravijo življenjsko pomembno nego nohtov. Toda namesto da bi skušal zlomiti voljo ponosnega bitja, se ji je približal, kot bi šlo za otroka, se spominja: »Za sodelovanje sem jo nagrajeval z domačimi piškoti, ki sem jih posebej zanjo spekel po babičinem receptu.« Ni bilo dolgo, ko je Ganga sama od sebe ponujala zdaj eno, zdaj drugo nogo za pedikuro.

A leta 1998 je Ramšak odšel iz živalskega vrta, njegovo delo pa je nadaljeval Prašnikar; tudi on je »v marsičem oral ledino in z njo dosegel resnično pomembne preboje«. Matija Ramšak se je vrnil leta 2007 in odtlej je s svojo črno opravo ter črnim širokokrajnim klobukom spet eden od zaščitnih znakov Zoo Ljubljana; v enaki meri kot živali so bogastvo slednjega prav predani in čuteči ljudje, kot so Gangini oskrbniki.

Sašo Švigelj

Prijateljica

»Težko bo, težko,« zamišljeno odgovori, ko ga povprašam, kako bo, ko ne bo več Gange; čeprav je v izvrstni formi in četudi puder za dojenčke dela čudeže, tako da je videti bistveno mlajša, je dama izpod Rožnika že prekoračila povprečno življenjsko dobo za azijske slone v ujetništvu. »Odganjam misel na njeno smrt, nisem pripravljen na to. Zame je to čisto prava osebnost, in kar imava, je pravo prijateljstvo,« sklene oskrbnik, ki se zanaša na podatek, da lahko dolgoživi primerki Gangine vrste živijo tudi čez 60 let.

V vsakem primeru pa gre za življenje, ki ga je vredno slaviti. Kajti iz svojeglave mladičke, ki so jo morali v Ljubljano zvabiti s stezo iz sveže solate, je Ganga zrasla v simbol živalskega vrta in spoštovano članico družine, ki jo imajo radi tako obiskovalci kot njena človeška čreda. Zato bo praznovanje njene petdesetletnice na svetovni dan slonov 16. avgusta fešta, kot je pod Rožnikom še ne pomnijo. Slavljenka bo dobila kup igrač in posebno torto s svečko, ki jo bo poskusila upihniti sama; ne bo jih malo, ki bodo imeli ob tem rosne oči.

Sašo Švigelj