Mateja J. Potočnik

Ela Kos je bila strašno zaželen otrok. Doma so se na njen prihod skrbno pripravili in okrasili dom z marjeticami, stara mama je skuhala pojedino, pričakali so jo vsi bližnji sorodniki. Sestrična in bratranec sta se odrekla sladoledom in sta drobiž, ki so jima ga dajali poleti za ta priboljšek, raje varčevala, da sta kupila ljubko pižamo za dojenčico.

Čeprav je bila Ela ob prihodu nemočna, slabo razvita in je delovala kot novorojenka, je v resnici imela že deset mesecev. Ela je namreč posvojena. Danes ima 36 let in s svojo zgodbo, ki jo deli na Instagramovem profilu Posvojitev brez cenzure, navdihuje in pomaga vsem v podobnih preizkušnjah.

Življenje v sirotišnici v Zenici

Komaj 16 let je imela mlada mamica, ki se je leta 1988, ko je rodila v banjaluški porodnišnici, odločila, da bo dala hčerko v posvojitev. Potem je Ela, ki je imela takrat sicer drugo ime, deset mesecev preživela v sirotišnici v Zenici. Tam se z njo niso prav veliko ukvarjali, saj se ob posvojitvi ni niti plazila, bila pa je tudi podhranjena. Tega se Ela danes ne spomni. Med prvimi otroškimi spomini pa je tisti pri približno štirih letih, ko je mamo vprašala, ali je tudi ona pila iz njenih dojk. 

»Spomnim se, da mi je odgovorila, da tega nisem mogla, ker me ni ona rodila. Povedala je, da me je rodila neka druga gospa, ki ni mogla skrbeti zame, in da sta me potem dobila onadva z atijem. Pri nas je bila posvojitev odprta tema, o vsem smo se pogovarjali in to se mi zdi najbolj pravilno,« pravi Ela, ki je že spoznala posvojence, ki se jim je sesul svet in porušil velik del identitete, ko so šele v najstniških ali poznejših letih izvedeli, da niso biološki otroci svojih staršev. »Razumem, da se nekaterim zdi, da je treba s tem malo počakati, ampak je v resnici težje, če se s tem pogovorom čaka, seveda pa je treba informacije prilagoditi otrokovi starosti.«

Sreča v nesreči

Elina starša ste že od začetka bila dobro pripravljena na posvojenko in sta se res trudila, da bi se pri njiju počutila dobro. Mama je do Elinega tretjega leta delala samo polovični delovni čas, potem ko je prišla v družino v tako slabem stanju, je celo oče vzel cel mesec dopusta, da je telovadil z njo. Že pri 14 mesecih je shodila, kar je bil res neverjeten napredek glede na to, da pri desetih ni še niti sedela. Njima gre zasluga, da Ela ni imela posledic zaradi zanemarjanja v sirotišnici in je bila pozneje zdrava, športna, aktivna. 

»Razumela sem, da se mi je na začetku zgodila neka nesreča, ampak sem si vedno rekla, da je bila to še sreča, ker sem potem dobila res dobre starše. Zaradi njiju sem danes tu, kjer sem, uspešna pri svojem delu, imam lepo družino, ne nazadnje si prav zaradi njiju upam tako odkrito govoriti o vsem ter prispevam k razbijanju tabujev glede te teme.«

Osebni arhiv

Da je posvojitev pri nas res še tabu, se je lahko večkrat prepričala. Čeprav so jo tudi širši sorodniki toplo sprejeli, čeprav sta ji starša vedno vse iskreno povedala in ni imela kakšnih večjih težav (razen recimo, ko je v najstniškem obdobju kdaj staršem zabrusila, da ji nimajo kaj težiti, ker pač niso njeni biološki starši), so se vrstniki in celo odrasli večkrat na to odzvali z začudenimi pogledi.

Glede na to, da so še mnogi zdravniki, ko jim je na vprašanje o zdravstvenih težavah v družini odgovorila, da je posvojena in da tega žal ne ve, debelo pogledali, ne preseneča, da so bili vrstniki kdaj malo zlobni. »Slišala sem tudi obtožbe kot recimo: tvoja mami te ni hotela, ti sploh nimaš pravih staršev … Ampak na srečo sem bila že od malega tako opolnomočena, da je bila posvojitev zame nekaj dobrega, da me to ni spravilo v jok. Bila pa sem žalostna, ker niso videli, da je to nekaj čisto običajnega in pozitivnega.

V najstništvu sem potem ljudem, s katerimi sem želela imeti stik dlje časa, zelo hitro povedala, da sem posvojena. Reagirali so različno – nekateri so tudi odšli iz mojega življenja. Ko sem v srednji šoli prijateljici povedala, da sem posvojena, je menda potrebovala čas, da to ‘sprocesira’. Omenila je, da naj bi ji lagala, ker ji tega nisem povedala takoj (poznali sva se že dve leti). No, jaz sem hitreje sprocesirala, da nima smisla, da prijateljujeva.«

Strah pred zavrnitvijo

Ne glede na to, kako dobro vsi sprejmejo posvojitev, to vsakemu posvojencu prinaša izzive v poznejšem življenju. Tudi če danes Ela razume, da je bilo bolje, da jo je 16-letnica dala v posvojitev, saj bi sicer imeli obe uničeno življenje, je dejstvo, da je takoj po rojstvu doživela zavrnitev biološke mame, potem pa še šok, ko so jo vzeli iz sirotišnice. 

»Problem večine posvojencev je, da se pozneje, ko se navezuješ na druge ljudi izven družine, začnemo strašno prilagajati in ugajati, poskušamo biti vsem všeč, saj se globoko v nas skriva strah pred zavrnitvijo. Seveda odnos, v katerem se povsem spremenimo, ker se nam zdi, da bomo tako drugemu bolj všeč, ne more funkcionirati prav dolgo. Prej ali slej se pokaže tvoja prava osebnost.

Problem večine posvojencev je, da se pozneje, ko se navezuješ na druge ljudi izven družine, začnemo strašno prilagajati in ugajati, poskušamo biti vsem všeč, saj se globoko v nas skriva strah pred zavrnitvijo.

Poleg tega smo zelo posesivni – ne verjamemo, da bo oseba prišla nazaj, tako da se trudimo biti čim več skupaj. Sploh pri partnerskih odnosih je posesivnost lahko problem,« razlaga Ela, ki je na srečo našla izvrstnega partnerja, s katerim imata zdaj triletnega sina. »Najin odnos deluje, ker ga nisem iskala in se zato na začetku nisem nič pretvarjala. Spoznala sva se v službi, bila sva sodelavca, tako da me je videl takšno, kot sem. In natanko tako me je vzljubil. Z vsem dobrim in slabim. Zvezo sva začela pri mojih 28 letih, ko sem tudi že bolje razumela svoje težave z navezovanjem.«

Pomagati drugim

Odločitev, da bo s svojimi izkušnjami pomagala drugim, je pri Eli zorela dlje časa. »S partnerjem sva si želela otroka, a ni šlo prav gladko. Več kot eno leto je trajalo, da sem zanosila, potem pa splavila … Takrat sem začela razmišljati, da bova morda morala posvojiti otroka. Presenetilo me je, da sem si zelo želela biološkega otroka, da torej niti meni, ki sem posvojena, ni bilo preprosto ob misli, da bi imela posvojenca.

Ko sem razmišljala, da niti zame to ni lahka tema, kako je torej šele drugim, ki se znajdejo pred tem, sem odprla profil na Instagramu. Že prej sem želela s svojo zgodbo narediti nekaj dobrega, pomagati drugim posvojencem. Pravzaprav je še bolje, če lahko pomagam večim, ne le enemu otroku, ki bi ga morda posvojila. To sem si tudi vedno želela in še vedno upam, da bova s partnerjem imela še drugega biološkega otroka, če bo seveda uspelo, vsekakor pa si želiva enega tudi posvojiti.«

Čeprav se je za to, da bo delila svojo zgodbo, odločila, ker želi pomagati drugim v podobni situaciji, pa tudi njej zelo koristi, da se pogovarja z ljudmi s podobnimi izkušnjami. »Na Instagramu sem dobila tudi izvrstno prijateljico, s katero se redno dobivava in lahko več ur skupaj govoriva o tem, kako naju je zaznamovala posvojitev. Čeprav sem vedno odkrito govorila o tem, je drugače, ko govoriš z nekom, ki ima tudi sam tako izkušnjo. Prav zato razumem vse, ki mi pišejo, da meni lažje razložijo svoje stiske, saj imamo posvojenci neke tipične izzive, s katerimi se srečujemo.«

Osebni arhiv

Iskanje bioloških staršev

Eno pomembnejših vprašanj vsakega posvojenca je gotovo, ali in na kakšen način poiskati stik z biološkimi starši. Njena posvojitelja sta ji pomagala pri iskanju, čeprav to zanju ni bilo lahko, saj starši seveda pomislijo tudi na to, da bodo otroka izgubili. Prav zato rada poudari, da je ta strah odveč, saj krvno sorodstvo ne more zmagati nad tem, da je nekdo zate lepo skrbel celo otroštvo in ti nudil varno zavetje. 

»Danes obžalujem, da nisem malo počakala, saj sem biološko mamo poiskala pri 20, ko sem bila še polna jeze. Zanimalo me je, kako me je lahko kar dala stran, danes pa razumem, da je bila to za obe najboljša odločitev. Zdaj sem ji hvaležna, da je bila tako odgovorna, saj imam gotovo lepše življenje, kot bi ga imela sicer.

Danes obžalujem, da nisem malo počakala in sem biološko mamo poiskala pri 20, ko sem bila še polna jeze. Zanimalo me je, kako me je lahko kar dala stran, danes pa razumem, da je bila to za obe najboljša odločitev.

Ko sem iskala stik z njo, sem poudarjala, da me zanima samo, kakšnega videza je, ali sem ji fizično podobna, ampak to je bil izgovor. Žal mi je, da sem takrat pritiskala nanjo, da sva potem zmogli samo površno komunikacijo o vremenu in podobno. Mi pa od takrat vsako leto pošlje čestitko za rojstni dan. Povedala mi je, da tudi sicer nikoli ni pozabila na moj rojstni dan.«

Zelo pomemben nasvet pa ima Ela tudi za vse posvojitelje. »Posvojenemu otroku se ne sme dajati občutka, da so ga rešili, ker smo že tako obremenjeni s tem. Meni starša nikoli nista rekla nič takega, pa sem kljub temu skozi čas razvila tako močno hvaležnost do njiju. Problem je, če to postane že kar dolžnost, saj to ni več zdravo. Zaradi tega namreč ves čas razmišljaš, ali bi naredil to ali ono, ker bo mami morda potem žalostna in podobno.«

Posvojitelji niso otrokovi rešitelji

Posvojitelji bi morali otrokom povedati, da je tu obojestranska hvaležnost, saj tudi otrok posvojiteljem »reši« oziroma polepša življenje, pripoveduje Ela. »Itak vsi slišimo tudi kakšne pripombe iz okolice, češ kakšno uslugo so nam naredili starši, saj bi recimo lahko zdaj bila v neki vasici v Bosni in ne v naši prestolnici. In tega se posvojeni otrok hitro oprime, hitro začne razmišljati o tem, da je res velik dolžnik staršem, ki so ga rešili krute usode.

V resnici sta tudi starša vesela, da me imata. Če bi mi še onadva vzbujala ta občutek, bi bilo to res nezdravo. Sama že itak nisem hotela za en teden na smučanje, ker mami ni mogla zraven. Trajalo je, da sem dala svojo družino na prvo mesto in njo na drugo … Ko je morala zaradi bolezni v dom za ostarele, sem imela velike težave, da sem pri sebi razčistila, da ne morem pustiti enoletnega otroka in moža, da bi skrbela za mamo, pa čeprav jo imam neizmerno rada.«