Shutterstock

»Največja ovira razmišljanju je zmeda. Preveč stvari želimo naenkrat. V nas se gnetejo čustva, informacije, logika, upanje in kreativnost ... kot če bi žonglirali s preveč žogicami,« v knjigi Šest klobukov razmišljanja zapiše Edward de Bono, avtoriteta na področju učenja razmišljanja kot veščine. Kakšen klobuk naj si nadenemo, da bodo misli jasne, ideje izvirne, sprejemanje odločitev pa lažje? Kar med šestimi lahko izbirate.

In brez skrbi, ne gre za kakšno testno metodo, temveč za mnogokrat preizkušeno, tudi v najuspešnejših podjetjih. S pridom jo lahko uporabljamo tako v službi kot v zasebnem življenju. Vsak od šestih klobukov ima svojo barvo, kar spodbudi preprost mentalni trik, ki vam bo pomagal zbistriti misli in se osredotočiti na tisto, kar je v nekem trenutku pomembno.

Osebni arhiv

Primanjkuje nam paralelnega razmišljanja

Na svetu in za zaprtimi stenami bi bilo manj prepirov, če bi se naučili paralelnega razmišljanja. Tako pa zahodnjaški način razmišljanja še vedno temelji na argumentiranju, ki je sicer odlično, pravi de Bono, »tako kot je odlično levo sprednje kolo avtomobila. S tem ni nič narobe. Vendar ni dovolj.« Poda primer: »Nekje na podeželju je velika in lepa hiša. Pred njo stoji človek. Za njo stoji človek. Dva druga stojita vsak na svoji strani te hiše. Vsi štirje imajo svojstven pogled na hišo in se (po telefonu) prepirajo in trdijo, da je njihov pogled na hišo pravilen. Pri paralelnem razmišljanju vsi obhodijo hišo in jo pogledajo z vseh strani, torej jo preiščejo celovito. Paralelno razmišljanje pomeni, da lahko vsak kadarkoli gleda v isto smer.«

Ko se pri tradicionalnem načinu razmišljanja dve osebi ne strinjata, vsaka s svojimi argumenti drugo prepričuje, da misli narobe. V paralelnem razmišljanju pa sta oba pogleda, ne glede na to, kako si nasprotujeta, vzporedna. 

Samo ena stvar v enem trenutku

»Z metodo šestih klobukov poskušamo narediti samo eno stvar v enem trenutku. Pri dogovarjanju ali na sestanku vemo, da je čas, ko se moramo osredotočiti na informacije (beli klobuk), in je čas, ko iščemo nove ideje (zeleni klobuk). V naslednjem trenutku iščemo prednosti in koristi nekega predloga ali projekta (rumeni klobuk), zatem pa si določimo še časovno okno, ko razmišljamo o slabostih in potencialnih ovirah tega predloga. Ne poskušamo narediti vsega sočasno. Pri barvnem tiskanju se tiska vsaka barva ločeno, ena naenkrat, in na koncu dobimo celovit barvni učinek. Enako je pri šestih klobukih – eno stvar naredimo v enem trenutku in na koncu dobimo celotno sliko. Ne moremo biti občutljivi za različne stvari hkrati, tako tudi naše delovanje ne bo optimalno.« Vsak od šestih klobukov razmišljanja ima svojo barvo: rdečo, belo, rumeno, črno, zeleno in modro. Z razlogom. Avtor si želi, da bi si jih razmišljevalci vizualizirali in si jih predstavljali kot prave klobuke.  Klobuk si zavestno nataknemo in zavestno snamemo, tako tudi zavestno začnemo razmišljati oziroma raziskovati vsebino in zavestno prenehamo s tem.

Osebni arhiv

Barva posameznega klobuka je povezana z njegovo nalogo

Miselne naloge so poimenovane z asociativno barvo in izrazom »klobuk« iz istega razloga, kot se otroci učijo, kaj je grand plie pri baletu, kaj je banana pri košarki in kaj je ofsajdu pri nogometu. Gre za kratko ime za neko fizično operacijo. Pri klobukih pa gre za kratko ime za mentalno operacijo. Možgani takoj vedo, kaj morajo narediti, v katero smer morajo raziskovati.

Beli klobuk: bel kot nepopisan list papirja, kamor zapisujemo dejstva, podatke in številke. Beli klobuk se ukvarja z dejanskimi podatki in številkami, nevtralno in objektivno. Formalnost belega klobuka zahteva od vsakega, da se neposredno drži samo podatkov. Ne pa predpostavk, špekulacij, stališč ali sodb. »Predstavljajte si računalnik, ki vam daje številke in dejstva, za katere vprašate. Računalnik je nevtralen in objektiven. Ne ponuja vam interpretacij ali mnenj. Ko ima razmišljevalec na sebi beli klobuk, mora posnemati računalnik.« Razmišljajte nevtralno, usmerjeno in disciplinirano.

Rdeči klobuk: podaja čustveni vidik in nam daje izjemno priložnost, da spoznamo svoja ali posameznikova občutja, čustva in intuicijo, ne da bi morali karkoli od povedanega razlagati ali upravičevati. Vsi udeleženci pogovora ali sestanka drug za drugim predstavijo svoje občutje o obravnavani zadevi. S tem klobukom dobimo dovoljenje, da izrazimo občutke, ki se raztezajo od najbolj vročih čustev do medlih slutenj. Ne skušajmo pa jih pojasnjevati ali upravičevati.

Rumeni klobuk: rumena je sončna in pozitivna. Rumeni klobuk je optimističen, obsega upanje in pozitivno razmišljanje. Daje nam priložnost, da najdemo koristi. Z rumenim klobukom razmišljevalec zavestno išče prednosti, ki obstajajo v predlogu, in se potrudi videti, kako bi lahko idejo izpeljal v praksi. To je klobuk ocenjevanja in ne temelji na domišljiji. Katere so prednosti? Za koga? Pod katerimi pogoji?

Črni klobuk: črna je mračna in resna. Črni klobuk je pozoren in previden. V idejah išče slabosti. Je klobuk pazljivosti, razuma in varnosti. Pod njim smo lahko kritični, to kritičnost pa moramo opustiti, ko ga snamemo in si nadenemo naslednji klobuk. »Izkušnje kažejo, da so ljudje, ki so običajno pazljivi in znani po svoji kritičnosti, zelo naklonjeni metodi šestih klobukov. Črni klobuk jim dovoljuje, da svoje sposobnosti kritiziranja izkoristijo do vrhunca. Ko morajo preklopiti na drug klobuk, dobijo dovoljenje, da se umaknejo od izpostavljanja previdnosti. Oprezni razmišljevalci mnogokrat presenetijo same sebe, ker so lahko zelo kreativni pod zelenim klobukom.«

Zeleni klobuk: zelena je trava, rastlinstvo in bujna, bogata rast. Zeleni klobuk označujejo kreativnost in nove ideje. »Pod zelenim klobukom ustvarjamo svoje možnosti in alternative. To vključuje najbolj očitne možnosti in tudi tiste sveže. Trudimo se izpopolniti ideje in začnemo predlagati konkretna dejanja. Z zelenim klobukom postane kreativno razmišljanje reden del procesa in ne samo luksuzna dobrina.«

Modri klobuk: modra je hladna. Je tudi barva neba, ki je nad vsem. Modri klobuk se ukvarja z nadzorom, organizacijo procesa razmišljanja in uporabo preostalih klobukov. Uporabimo ga na začetku in na koncu sestanka, pogovora z družinskimi člani okoli pereče teme ali pogovora s samim sabo. Kadar si ga nadenemo, govorimo o namenu, razjasnimo, o čem razmišljamo, kakšna je težava ali cilj, kaj želimo doseči in kje želimo končati. Na koncu pa povzamemo, kaj smo dosegli, kakšen je rezultat, zaključek, cilj, rešitev in kaj so naslednji koraki.

In zakaj bi si nadeli kateregakoli od njih?

»Če nekoga prosite, naj vam poda svojo čustveno reakcijo o nečem, verjetno ne boste dobili resnicoljubnega odgovora, ker ljudje mislijo, da ni dobro biti emocionalen. Toda izraz rdeči klobuk je nevtralen. Podobno nekoga lažje prosite, naj za trenutek sname črni klobuk, kot če mu rečete, naj ne bo tako oprezen. Nevtralnost barv nam dovoljuje, da klobuke uporabljamo brez zadrege.« Klobuke lahko uporabljamo ločeno glede na potreben način razmišljanja. Ali pa jih uporabljamo zaporedno, da do potankosti raziščemo zadevo ali težavo – bodisi sami pri sebi, s partnerjem in družinskimi člani ali pa v službi. Kadar se misli zameglijo, uporabimo klobuke.

De Bono v knjigi omeni, da je teden dni po objavi članka o metodi šestih klobukov v časniku Financial Times (London) prejel pismo od človeka, ki je z ženo kupoval hišo. »Nista se mogla odločiti, ali bi kupila večjo hišo na podeželju ali ne. O tem sta razpravljala ure in ure. Moški je na koncu predlagal uporabo klobukov, o katerih je površno bral v časniku.« V pismu je de Bonu zaupal, da sta se z ženo po njegovi metodi odločila v desetih minutah – in bila z odločitvijo zadovoljna oba.

Objavljeno v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana