Mateja J. Potočnik

Lani sta Svetlana in Božidar Slapšak praznovala 50 let zveze, prihodnje leto bosta imela še zlato poroko. Svetlana, ki je ravno izdala nov roman z naslovom Kje smo?, je antropologinja, klasična filologinja in esejistka, profesorica in nekdanja dekanka ISH, znana po raziskavah o antiki, feminizmu in sodobni družbi. Božidar Slapšak je arheolog in profesor, specializiran za obdobje antike in študij poselitve. Oba sta s svojim znanjem in kritičnim razmišljanjem pomembno vplivala na intelektualno in akademsko sfero v Sloveniji ter regiji.

V njunem prijetnem domu, kjer kraljujejo knjige in mačke, sem ju obiskala že večkrat, vendar sem doslej z Božidarjem izmenjala samo nekaj stavkov, ko mi je postregel s čajem in pecivom. Tokrat sva s Svetlano počakali, da je pripravil čaj, piškote in dve čudoviti domači marmeladi (pomarančna je moj favorit!), nato pa smo govorili o njunem odnosu, ki je tudi po petih desetletjih še vedno dinamičen, poln ljubezni, medsebojne naklonjenosti in nežnosti.

Je pet desetletij minilo hitro?

Svetlana: O, seveda, prehitro. Zdaj bi potrebovala še 50 let, da se resno posvetim delu. (smeh)

Božidar: Veliko stvari se je zgodilo v tem času. Kup raznih programov, projektov, zgodovine. Zdaj bi si človek želel malo miru, da bi se posvetila še delu, ki je ostalo nedokončano.

Vprašala sem vaju o zvezi, pa sta oba v odgovoru omenila delo. Je vajin odnos tako prepleten z delom?

Svetlana: Res je vse prepleteno. Kakovost in prednost zveze v primerjavi z delom je intimnost, ki tudi izboljšuje delo. Zato ko mislim na zvezo, mislim tudi na delo. Delo zame ni obveznost. Ni denimo delo tisto, s katerim dobiš človekove pravice, ravno nasprotno! Vsekakor ne povzdigujem dela, tudi ne mislim, da je nujno za preživetje ali da je kakovost sama po sebi, da rad delaš – v resnici bi morali živeti v družbi, v kateri delo ne bi bilo obvezno, ampak bi imeli vsi zagotovljene razmere za življenje, delo pa bi bilo potem res samo strast.

Kako se je vajin odnos spreminjal skozi čas?

Svetlana: Spremembe so bile ogromne, saj sem bila na začetku prav sovražna do tega gospoda tule. (nasmešek) Kar nekaj časa sva bila tekmovalna. Potem so prišle razne spremembe – recimo vojna, pa ko sva morala začeti popolnoma znova, posebej jaz, ker sem morala opustiti svoje prejšnje do neke mere kar luksuzno, nomadsko življenje z bazo v Beogradu. Ker je bil Božidar v Ljubljani, sva veliko potovala – ne samo drug k drugemu, ampak tudi po svetu. Vsak od naju je imel kakšno krizo, predvsem v obdobju, ko sva zaključevala doktorski disertaciji. Takrat je prišlo tudi do resnih razpok. Največja prelomnica je bila, ko sem leta 1995 navijala, da ostaneva v Ameriki, Božidar pa je navijal za vrnitev – zaradi nje sva pozneje šla skozi izjemno težko obdobje. Želel je pomagati prijateljem, tako da sva vložila ogromno brezplačnega dela v takrat edino zasebno fakulteto za humanistiko. Končalo se je tako, da so naju ti »prijatelji«, zaradi katerih sva se vrnila, hoteli pokopati, uničiti. V tem so do določene mere uspeli. Takšne krize se zmeraj dotikajo zasebnega življenja.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana