Otroci alkoholikov: Oče se je spremenil v steklega psa

Čas branja 2 min.

Otroci alkoholikov: Oče se je spremenil v steklega psa

Zofija

21. 3. 2025, 07.00

Deli članek

Ne vem natanko, koliko sem bila stara, morda štiri ali pet let, mama je ležala na tleh v kuhinji, jaz pa sem sedela na njeni glavi.

Pijani oče je namreč kričal, da ji bo z grebljico razbil zobe, zato sem jo hotela zavarovati. Sem bila tako pogumna, da sem hotela prestreči udarec, ali pa sem bila prepričana, da si ne bo upal poškodovati otroka? Manever je vsekakor uspel, obe je pustil pri miru. Odvlekel se je spat, midve pa sva se stiskali na moji postelji in hlipali do jutra. Koliko takšnih prizorov se je vtisnilo v moj otroški spomin! Kolikokrat sva vedrili pri sosedih in čakali, da je zaspal!

Spodobna družina

Mama je bila uradnica, oče obrtni mojster, na zunaj smo bili urejena in spodobna družina, le bližnjim sosedom je bilo jasno, da ni čisto tako. Celo sorodniki niso vedeli, kaj se pri nas dogaja, saj je bil oče družaben, rad je prepeval, rad je pomagal, če ga je kdo kaj prosil. Mama mi je zabičala, naj nikomur ne govorim, kako je pri nas. Saj je oče bil včasih dober in miren, po cele tedne se ni dogajalo nič dramatičnega, potem pa je začel zmeraj znova noreti. Mama je slutila, kaj se dogaja – bil je namreč za povrh še babjek, in kadar je imel kakšno novo ljubico, se je spremenil v steklega psa. Spomnim se nekega davnega silvestrovega, ves dan je bevskal in metal stvari naokoli, zvečer pa je podivjal, češ da ne najde nekakšnih nogavic. Oblekel je ta boljšo obleko, zaloputnil z vrati in ni ga bilo dva dni. Potem ni rekel ne bev ne mev, mami sem rekla, naj ga pusti pri miru. Seveda ga ni in spet sva bežali.

Ko sem imela enajst let, se mi je rodil brat, zelo sem se ga razveselila, a kaj, ko me je mama čez noč povišala v varuško. Komaj kaj časa sem še imela za divjanje na dvorišču, učila sem se zvečer, brala pa ponoči z baterijo pod kovtrom in si pokvarila vid. Mislim, da me je branje tudi reševalo, zaradi mnogih različnih zgodb sem razumela, da obstajajo zelo različne družine in da moja vsekakor ni normalna. Bolj sem rasla, več obveznosti sem pri hiši prevzemala – kuhala sem in prala, spravljala brata v vrtec, vse sem počela, da bi bilo pri hiši čim manj strupenih napetosti. Mamo sem večkrat vprašala, zakaj se ne loči, pa je odgovorila, da zaradi denarja, samo s svojo plačo da ne bi mogla preživljati naju z bratom. Vedela sem, da je to laž, saj je za družino večinoma skrbela sama, neresni oče je namreč zelo malo prispeval, včasih pa nič.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.