revija Jana

Zaradi strahu, da se mi ne pripeti kaj podobnega, vozim po novem likalnik s sabo v avtomobilu. Kot opomnik sami sebi. Bolje to, kot da ves dan razmišljam, ali sem ga izklopila ali ne. Zaradi dramatičnega teka imam zdaj že nekaj dni »muskelfiber« v spodnjih okončinah in uvajam nov protokol odhoda iz hiše. Da mi gre lažje, si zamrmram pesmico, ki sem si jo izmislila: »Grem po hiši, tečem častni krog, ugašam luči kot blisk in grom. Računalnik, štedilnik – vse naj spi, da ne bom imela skrbi.« Motivacijska pesem trenutno deluje, če pa ne bo več, bom zainteresirano javnost seveda obvestila o nasprotnem.

Nisem pa še napisala pesmice, s tem se zadnje dni kar mučim, za svoje nove sosede, ki jih v resnici ne poznam in me sploh ne zanimajo. Preteklo leto je nekaj sto metrov od moje hiše zraslo majhno betonsko naselje vrstnih hiš. Postavili so se ravno na mejo travnika, po katerem ne samo jaz, temveč tudi vsi lastniki psov iz okolice hodimo že leta. Tam doslej ni bilo nikogar in lahko si spustil psa z vrvice, da malo »zalaufa« in povoha, kako bi bilo lahko vse drugače, če bi bil svoboden.

Dokler se niso pojavili novi sosedje, so bili sprehodi po tem travniku nekaj vsakdanjega, normalnega in sproščujočega. Zame so še toliko pomembnejši, ker sem na tem travniku našla svojo cerkev, svoj naravni oltar.

Pred boleznijo tega templja sploh nisem opazila, ukvarjala sem se svojimi mislimi in načrti, ne pa s svojo okolico, četudi me je ves čas nevsiljivo vabila k sebi. Ko sem hodila po teh poteh pred boleznijo, nisem opazila ničesar razen svojih blatnih čevljev in umazanega Tonkinega kožuha. Po prebolenem vsak dan opažam kaj novega. Trava ni samo zelena, celo paleto zelene barve opažam, od sivozelene do turkizne in smaragdne. Tudi popke na vejah dreves vidim, včasih jih preštejem, videti so kot majhen bel puh. Krasen občutek je poslušati ptičje petje, ki ga prej od hrupa v svoji glavi sploh nisem slišala.

Najlepši pogled iz Ljubljane je zame s tega travnika, in to ne zaradi tega, ker se na desni strani razprostira ogromno Petrolovo skladišče goriva, ki me zaradi oblike spominja na koncentracijsko taborišče in njegove plinske celice, ta pogled tudi kronično ignoriram, temveč ker imam od tod najboljši pogled na svojo cerkev, to pa je razgled na Kamniške Alpe. Mislim, da sem že nekajkrat omenila, da nisem ljubiteljica visokogorskega plezanja, sem pa navkljub temu strastna oboževalka pogledov na Alpe. Vsak dan znova, v dnevu tudi večkrat, mi slika gora pade pred oči in vsakič je pogled na moje vršace drugačen, poseben in unikaten. V soncu, megli, dežju, vsakič najdem kaj novega in ne vem točno, kdaj, verjetno po nekaj tisoč sprehodih po tem travniku, mi je vendarle šinilo v bučo, da je to moja cerkev. Ki me spremlja ves čas, a je doslej nisem opazila.

Tako se zadnje leto nekajkrat dnevno, ko greva s Tonko mimo travnika, priklonim tej veliki in mogočni sili, ki je preživela marsikaj in tudi mene bo. Če je Bog oziroma kdorkoli s tem nenavadnim imenom kje doma, potem je zagotovo tam.

In ko sem tako stala na robu pločnika in zrla v svoje gore, sem za sabo zaslišala zoprni glas ene od sosed iz novega naselja: »Kaj se tukaj šetate s psom? To je privatno zemljišče.« Naj pripomnim, da sem stala na asfaltirani cesti vsaj 50 m stran od njene nove (in grde) hiše. Od osuplosti sem nemo zrla vanjo, ko se je drla name, vsa rdeča v obraz. Gospa je mnogo mlajša od mene, a ji jezni obraz ni delal nobene usluge. Nisem bila pripravljena na besedni dvoboj, na sprehodu s psom se mi res ne ljubi ukvarjati z zoprnimi ljudmi, bledo sem se ji nasmehnila in ji rekla samo: »A vas ptiči, ki letijo nad vašo hišo, tudi motijo? To bo pa problem.« Še nekaj časa je bevskala in renčala za mano, a se s Tonko nisva dali motiti.

Prepričana sem bila, da gre za unikaten izbruh, novopriseljena gospa je imela pač slab dan, a se je zadeva že čez en teden ponovila, tokrat z drugo sosedo iz tega naselja. »Nimate se kaj tukaj sprehajati, tole je naša cesta,« je zakričala besno, ko sem šla s psom mimo njene hiše, opogumljena s fizično prisotnostjo soproga, ki je poleg nje nemo stal s plastično vrečko v rokah. Rekel  ni nič, ni mu bilo treba, soproga je jezikala za oba, češ ta cesta je zasebna, nimam kaj mimo hoditi in podobne neumnosti. »Ni se treba dreti,« sem ji rekla z nasmeškom. »Pokličite policijo in se pritožite, da hodim po vaši ulici.« Ob tem pa sem pomislila, da je morda res nastopil čas, ko bom morala namesto povodca na sprehod s sabo jemati sprej s solzivcem.  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana