Onkološka bolnica št. 6196: Hladni objem strahu
Prikrade se skozi meglo vsakdanjosti. Ne kot grom, ampak kot šepet. Kot senca, ki se podaljšuje, ko se ozrem nazaj. Rak. Beseda, ki je bila še nedavno del moje vsakdanjosti, a sem ga vendarle premagala in zrinila na rob spomina kot slabe sanje.
Kljub temu vsake toliko čutim njegov hladni dih na svojem vratu. Strese me zlasti takrat, ko slišim kakšno slabo novico, povezano s to diagnozo. Danes mi je znanec povedal, da mu je v petek umrla sestra. Rak na dojki, stara 51 let. Zadnjih osem let se je borila z boleznijo, nekaj časa uspešno, potem pa so se metastaze razširile po vsem telesu. Tiho sem, ko mi opisuje njen boj. Nič ne morem reči. »Zadnjega pol leta je imela tudi epileptične napade,« nadaljuje Rok. »To pa ji je čisto skurilo možgane.«
Ne morem prepovedati ljudem, da bi mi govorili te zgodbe. Ne morem se umakniti pred slabimi novicami, pred smrtjo, četudi bi želela, na vseh možnih poročilih je je preveč, vsepovsod. In vsakič, ko me doleti takšna novica, ostane nekaj dni v meni turobna sila, ki me sili navzdol. »V redu sem,« si takrat rečem glasno, »s tabo je vse v redu.«
A iz zimskega spanja prebujeni dvom v meni nervozno gloda in kar naenkrat vsak šum v mojem telesu postane alarm. Vsaka utrujenost ni le posledica dolgega dneva. Vsaka bolečina ni le mišična napetost. Zdaj je vsak zven v mojem telesu tih šepet, ki se kaj hitro lahko sprevrže v kričanje. Strah ni več abstrakten pojem. Je fizičen, je kot ledena roka, ki mi stiska prsi. Zbudi me sredi noči, oblije me s hladnim znojem. Kaj če se vrne? Kaj če tista bitka ni bila dokončna? Kaj če nekje v mojem telesu spijo zlobne celice, ki samo čakajo na svoj trenutek, da se ponovno prebudijo?
Včasih se ujamem, kako pretirano analiziram vsako piko na koži, vsako vrtoglavico pripišem najhujšemu scenariju. Moj um je postal detektiv, ki neprestano išče dokaze, sledi, ki bi potrdile moje najhujše strahove. Psihično name slabo vpliva tudi poslabšanje zdravja mojih dveh prijateljic, o katerih sem vam že pisala v preteklosti. Katji so se pred nekaj meseci metastaze pojavile v kosteh, ni učinkovitega zdravljenja, mi je rekla ubito po telefonu. Prav tako so prijateljico Vesno, tudi njej zasevki delajo težave v medenici, poslali kar na paliativo, naj ji tam lajšajo muke in bolečine, oni ne zmorejo več. Bori se kot levinja, neumorna je, hodi od zdravnika do zdravnika, mučno mi je poslušati, kaj trenutno prestaja, ampak ne moreva se izogniti pogovoru o temi, ki naju je zbližala pred nekaj leti. Trenutno se pripravlja na razbremenilno operacijo, ki naj bi ji omogočila lažjo hojo. A metastaze so že povsod in zdravniki zavračajo operacijo, češ da je preveč nevarna, na operacijski mizi bi lahko izkrvavela. Nimam besed.
Nemoč in negotovost me razjedata. Ob misli na ponovno soočenje s tem sovražnikom me preplavi panika. Sovražim občutek nemoči, ko je moje telo izdajalec. Ko se moraš zanašati na tuje roke, na kemijo, na žarke, da te rešijo pred samim seboj. Poskušam se prepričati, da je to le moj um, ki se igra z mano. Da je to le travma preteklosti, ki me občasno obišče. A globlje ko vdihnem, bolj čutim, kako se ta strah naseljuje v vsako mojo celico. Kot bi poslušala tiktakanje časovne bombe, za katero ne vem, kdaj bo eksplodirala. Sploh pa sem se sesula, ko mi je ena od prijateljic zatrjevala, da se 60 odstotkom bolnic z rakom na dojki bolezen povrne. V meni je zavladala panika, stisnila me je v ledeno zanko krčevitega objema.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 20, 20. maj 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
