Jaka Koren

Nosečnost je bila naporna, a nič posebnega, se spominja Aleksandra, do tiste usodne noči v 23. tednu nosečnosti, ko se je tako zakompliciralo, da je morala roditi. Lahko bi prišlo do hujših zapletov in niso jima dajali upanja, da bosta otroka preživela. A Erin, izjemno drobceno in krhko bitjece, se je z vso silo oklenila življenja!

Po dveh urah je zajokala in takrat se je borba za vse šele začela. Če zmore Erin, sta rekla starša, se bova borila tudi midva! Erin, najmanjša slovenska nedonošenka, ki je ob rojstvu tehtala vsega 370 g, je danes vesela, nasmejana in zdrava desetletnica.

Obiskali smo jih v idilični slovenski Istri, kjer so si ustvarili prekrasen dom s pogledom na okoliške gričke, posejane s hišami in oljkami. Pričakali sta naju kar dve dolgolasi razigrani deklici. Erin ima namreč dve leti mlajšo sestrico Martino, ki je starejšo sestro po velikosti že dosegla, zato ljudje včasih mislijo, da sta dvojčici, se smeji mamica. Srečna je, da ima dve zdravi, navihani deklici, a spomini na prve mesece Erinega življenja ji še vedno prikličejo solze v oči.

Jaka Koren

Največja drama življenja

Brez težav je zanosila in kakšnih posebnosti med nosečnostjo ni bilo, se spominja. Zaradi občasnih krvavitev je imela rizično nosečnost. Ostala je na bolniški, zdravniki so ji predpisali počitek. Še dan, preden se jim je življenje postavilo na glavo, je bila na ultrazvoku; ugotovili so, da ima fantek že pol kilograma, punčka pa okoli 400 g.

Veselje ni trajalo dolgo, saj je Aleksandro zvečer začelo ščipati v trebuhu, pomislila je, da so to krči in je normalno, otroci rastejo in maternica se širi. Ker se do štirih zjutraj vse skupaj ni ustavilo, sta poklicala izolsko urgenco, tam pa so ugotovili, da ima popadke, in jih z zdravili zaustavili. A izvidi preiskav so pokazali vnetje maternice, zato so jo nemudoma napotili v Ljubljano.

· Novice

Starševski dopust: pravice staršev in kakšen je dodatek ob rojstvu

»Vsi trije smo bili ogroženi, rekli so mi, da bom morala roditi in da otroka žal po vsej verjetnosti ne bosta preživela,« se spominja najbolj travmatičnih trenutkov, kar jih je doslej izkusila. Z možem sta bila šokirana, a sta si dejala, da občutke že poznata, saj se to ni zgodilo prvič, in da bosta skupaj premagala tudi to bolečino. Aleksandra si je želela roditi s carskim rezom, da bi se čim manj zavedala in bi bilo te grozljivke čimprej konec, a je zaradi varnosti morala roditi po naravni poti, telo se je moralo sčistiti.

Rodila je zelo hitro, pogleda na otročka ni zmogla in strinjala se je, da otrok na silo ne oživljajo, saj imajo lahko v tem primeru zelo resne zdravstvene posledice v življenju. Druga stvar je recimo, če se otrok sam začne boriti in pokaže voljo do življenja.

Osebni arhiv

Erin je zajokala

Ko se je mož že odpravil proti domu, je k Aleksandri prišel pediater in ji povedal, da je deklica zajokala in se začela boriti za življenje. Poklicala je moža – takrat je bil že na Ravbarkomandi – in od same sreče je zajokal. Naslednji dan sta skupaj obiskala svojo borko. »In potem smo videli tega marsovčka,« se ljubeče spominja.

»Povedali so mi, da je lepo preživela noč, da ima možnost preživetja, vendar moramo biti potrpežljivi in čakati dan za dnem.« Dnevi so se vlekli zelo počasi, najhuje je, ker ne moreš nič narediti, lahko samo čakaš in zaupaš, da se bo vse izteklo v najvišje dobro. Pomoč sta našla drug v drugem, podpirali so ju starši in sorodniki, zdravniki ter medicinske sestre enote za intenzivno nego in terapijo novorojencev (EINT), oporo pa sta našla tudi v veri.

Aleksandra se je nekaj časa zapirala v svojo sobo, medtem ko je bil Damjan v službi. »Enkrat sva šla na sprehod v Koper, in ko sem videla vse tiste srečne mamice z vozički, me je dotolklo in potem dejansko nekaj časa nisem šla več nikamor razen vsak drugi dan v Ljubljano pogledat Erin, ki sem ji nosila tudi izčrpano mleko.«

Dnevi so tekli, Erin je počasi, a vztrajno pridobivala težo in zdravniki so jima vlivali vedno več upanja. Ko je imela skoraj kilogram, jo je lahko prvič »kengurujčkala«. »Bilo je tako čudovito in hkrati nenavadno, ko sem jo prvič vzela v naročje. Bila je še polna dlačic, takšna puhasta. Ker je bila tako lahka, je na sebi skorajda nisem čutila, le tiste njene mikrorokice so me tipale. Bila je kot pajkec, dokler se ni namestila in zaspala.«

Osebni arhiv

Nov udarec, pljučnica! 

Kmalu po tem nepozabnem dogodku je sledil nov šok, Erin je dobila pljučnico. Takoj so jo priklopili na kisik, jo oskrbeli z antibiotikom in spet so morali čakati, da si je izborila življenje. »Zdravilo je k sreči učinkovalo in spet je trajalo nekaj časa, da se je okrepila in si opomogla. Ko je prišel čas njega predvidenega rojstva, so naju dali na intenzivno nego na pediatrično kliniko, tam so me učili, kako delati z aparaturami za dovajanje kisika, ki jih je še vedno potrebovala.«

A tudi tokrat ni šlo gladko. Ker se ji Botallov vod (arterija, ki pri plodu povezuje pljučno arterijo in aorto ter se po porodu spontano zapre) ni zaprl, so to morali napraviti operativno in tako se je njeno bivanje v bolnišnici zavleklo tja do oktobra, ko sta z mamico končno odšli domov.

· Nedonošenčki

Mali junaki so veliki le za dlan, a se morajo boriti za preživetje

Izkušnja ju je utrdila

»Če ne bi imela ob sebi moža, ne vem, kako bi zdržala,« iskreno priznava Aleksandra. »Ta izkušnja je še bolj utrdila najin odnos. K sreči je bilo v tem času, ko smo čakali, da Erin pride domov, nekaj dogodkov – recimo, maja, dva meseca po porodu, sva se poročila – ki ti dajejo energijo za naprej. Ne smeš popustiti. Če se ona bori s 370 grami, kako se jaz, ki sem tak, krepak, ne bom!« pravi Damjan. »Povedali so nama, da nedonošenčki čutijo prisotnost staršev, naša čustva, in da jim pomaga, če imajo ob sebi pozitivno naravnane starše ter čutijo našo toplino. Ko je bila v inkubatorju, sva ji pripovedovala pravljice in ji pela,« se spominja mamica.

Povedali so nama, da nedonošenčki čutijo prisotnost staršev, naša čustva, in da jim pomaga, če imajo ob sebi pozitivno naravnane starše ter čutijo našo toplino. Ko je bila v inkubatorju, sva ji pripovedovala pravljice in ji pela.

Domov je prišla s tremi kilogrami in z napravo za kisik ter respiratorjem, ki sta jo spremljala še vse naslednje leto, zato je bil njen razvoj počasnejši kot pri normalno rojenih otrocih. Zaradi trahiostome, ki jo je imela na vratu, je tudi pozneje začela govoriti, a je vse nadoknadila, ko se je dve leti za njo rodila sestrica Martina.

Prišla je še Martina

»Želela sva si še enega otroka in vsi so mi čestitali, da si po takšni izkušnji upam spet zanositi. Ampak sem si rekla, če se bo zgodilo enako, vsaj že vem, kaj me čaka,« se spominja Aleksandra in prizna, da je bila v 23. tednu nosečnosti kar malo živčna, a se je vse odlično izteklo. »Ginekologinja, ki je vodila mojo prejšnjo nosečnost, me je za vsak primer hotela že mesec dni prej spraviti v porodnišnico; šli smo v Postojno, kjer sem potem rodila, na pregled, ampak so rekli, da ni potrebe, da sem tako zgodaj pri njih. Martina se je normalno rodila, brez težav, komplikacij, in celo shodila pri devetih mesecih. Ko je bila stara leto dni, je po velikosti dohitela Erin. In zdaj sta ves čas nekako enako veliki.«

Jaka Koren

Damijan, nekdanji kuhar, ki nam je pet let predstavljal svoje jedi na televiziji v oddaji Kuhajmo z Damjanom, je zelo ponosen na starejšo hčer: »Erin najbolj opisuje pridevnik ljubezniva. Pa sočutna in zelo čustvena je, tiste, ki jih ima rada, vseskozi objema. Pravijo, da imajo nedonošeni otroci šesti čut. Osebo začutijo že, ko jo prvič vidijo – Erin nekoga, ki ga začuti, objame, tudi če ga pozna samo tri minute!«

· Zdravje

Katera zdravila lahko mamice uživajo med dojenjem?

Najraje riše, zadnje čase ogromno bere, z Martino se igrata najrazličnejše igre, poleti pa sta cele dneve v domačem bazenu. Imata se najraje na svetu, vendar se tudi velikokrat spreta in včasih stepeta. Kot večina bratcev in sestric, se smeji njuna mamica. Na to, da se je toliko mesecev prezgodaj rodila, spominjajo še pljuča, ki se ne morejo tako hitro predihati kot pri normalno rojenem otroku, zato še vedno hodijo vsako leto na preglede, slabše vidi in ima nekaj težav s koncentracijo.

Pravijo, da imajo nedonošeni otroci šesti čut. Osebo začutijo že, ko jo prvič vidijo.

V vrtcu je imela vseskozi dodatno pomoč specialnega pedagoga, ta jim je tudi svetoval, naj jo vpišejo v šolo na Center za komunikacijo, sluh in govor v Portorož, kjer je v razredu manj otrok in imajo bolj individualno obravnavo. Tam se odlično počuti in ima vso mogočo podporo. S sošolci se razume in so med seboj povezani. Ko je bila dovolj zrela, so ji povedali, da se je rodila kot nedonošenka, da je najmanjša nedonošenka v Sloveniji in da sta z Martino imeli tudi bratca Kevina, ki pa ju zdaj čuva tam zgoraj. »Pokazali smo jima sliko zadnjega ultrazvoka, na kateri sta bila oba otroka. Lani, ko je Erin praznovala devet let, je v zrak spustila helijev balon še za bratca.«

Osebni arhiv

Ni nepremostljivih ovir

Ko se Babičeva danes spominjata tistih prvih mesecev Erininega življenja, pravita, da si prav oddahneta, ko vidita, kako zelo napreduje. Ko vidita njeno veselje do življenja, sta presrečna, da se je vse tako lepo izteklo. Neskončno sta hvaležna vsem na EINT, ki so skrbeli za njuno prvorojenko in bili v oporo tudi njima. Še vedno jih občasno obiščejo. Prav tako z veseljem delijo svojo zgodbo, da vlije upanje in pogum vsem staršem nedonošenčkov ter jim dokaže, da ni nepremostljivih ovir in da se čudeži dogajajo!