Mateja J. Potočnik

Čeprav sta 28-letna Urška in Jan Kozamernik, ki bo decembra dopolnil okroglih 30 let, prišla na obalo samo za dve noči, saj ima Jan vse poletje obveznosti z našo odbojkarsko reprezentanco, nista bila prav nič sitna, ko sva ju s fotografinjo obiskali, da vam lahko ekskluzivno predstavimo morski raj in njunega prvorojenca Leona.

Eden naših najboljših odbojkarjev in njegova postavna soproga sta nas pričakala s hladnim napitkom ter nasmeškom na obrazu, Leon pa ves čas druženja ni potočil niti ene solzice, ampak se je zadovoljno smehljal, tako da ga lahko razglasimo za naj dobrovoljčka tega poletja. Če k temu dodamo informacijo, da malček pri šestih mesecih prespi že vso noč, bodo mnoge mamice že malo zavistne.

Jan in Urška, ki bosta 6. avgusta praznovala tretjo obletnico poroke, zelo rada prihajata v ta obmorski vikend. Pa čeprav tako na kratko kot tokrat. Jan se tu spočije in posveti svojima najdražjima. Tu uživata že vseh deset let, kolikor sta par, zdaj, ko prihajata z dojenčkom, pa še toliko bolj. Urška je bila letos na morju tudi že brez Jana, saj sta se iz Italije vrnila maja, ko se začnejo njegove obveznosti z reprezentanco. Da ne bi samevala doma, je raje šla na morje, tokrat pa je Jana v ponedeljek popoldne pobrala na Brniku, kamor je priletel z zadnje tekme, in so potem kar direktno šli na obalo, kjer Urška preživlja vsa poletja že od rojstva dalje.

Enakopravno, kadar je to mogoče

Za vsak par je rojstvo prvega otroka prelomnica. »Na začetku se je bilo treba malo privaditi, sploh na zbujanje, dokler še ni toliko spal kot zdaj, ko spi že res vso noč, ampak sva se kar dobro znašla. Še posebej Urška je bila zelo pridna. Kadar sem imel tekmo, se je malo več ukvarjala z otrokom, da sem se naspal, drugače pa sva si kar enakopravno porazdelila obveznosti, da ni preveč naporno ne za enega ne za drugega. Pa saj je bil Leon vedno zelo priden,« pohvali sinka ponosni očka, mamica pa pove, da so za 2. julija, ko je malček dopolnil pol leta, kupili svečko in spekli kolaček, da so obeležili to prelomnico.

Mateja J. Potočnik

Že pred desetletjem, ko sta začela skupno pot, sta se Jan in Urška veliko pogovarjala o družini in otrocih. »Moja ideja, ko sva se spoznala, je bila, da bi o otrocih razmišljala po 30. letu. Ampak sva se odločila prav, da sva malo pospešila. Otrok zahteva kar precej energije, zato je bolje biti mlajši starš. Naša družinska dinamika mi je zdaj zelo všeč, in če bi vedel, kako lepo je imeti otroke, bi verjetno želel še bolj pospešiti,« se smeji Jan, Urška pa mu pritrjuje. Kljub veselju, ki jima ga je prinesel otročiček, in želji, da bi imela več otrok, pa za zdaj še ne razmišljata o celem odbojkarskem moštvu, saj se zavedata, da njun življenjski slog ni preprost. 

Otrok zahteva kar precej energije, zato je bolje biti mlajši starš. Če bi vedel, kako lepo je imeti otroke, bi verjetno želel še bolj pospešiti.

»Zaradi mojih obveznosti smo veliko v tujini, za Urško je sploh naporno, kadar sem odsoten in je za vse sama, tako da za zdaj še ne veva, koliko otrok bi imela. Zagotovo bova morala dobro premisliti, kako bi to izpeljala, sploh ker se oktobra za tri leta selimo na Japonsko, ki je predaleč, da bi stari starši lahko prileteli pomagat, kadar bi to potrebovali,« razmišlja Jan, ki so se mu s tem izpolnile sanje, saj si je vedno želel igrati tudi v Aziji, kjer je odbojka veliko popularnejša kot pri nas. S svojimi 204 centimetri bo ta srednji bloker tam gotovo vplival na rezultat. »Zato pa si tudi želijo, da čim prej pridem!« pove in doda, da si je od nekdaj želel med kariero doživeti čim več, spoznati čim več kultur in klubov, tako da res ceni priložnost za nove izkušnje. »Dodatna prednost je, da imam zdaj triletno pogodbo in se nam ne bo treba tako hitro spet seliti, saj je to eden najbolj stresnih delov našega posla.«

Jeseni torej na Japonsko

Selitve iz Italije, kjer je zanosila in rodila, na Japonsko se veseli tudi Urška, čeprav pravi, da se je težko na hitro odločiti – pri tej ponudbi so recimo morali sprejeti odločitev v nekaj dneh, kar je tudi sicer običajno, saj se te stvari odvijajo zelo hitro.

Mateja J. Potočnik

Čeprav je študirala psihologijo, je Urška za zdaj svojo kariero postavila na stran, saj se zaveda, kako pomembno je, da je zdaj ob Janu. Kadar sta v tujini, sta čez teden veliko skupaj, ob koncih tedna pa ima on tekme, tako da ga pogosto ni doma. »Ampak najbolje se počutim tam, kjer je Jan, tako da bi ga v Sloveniji preveč pogrešala. Zame je dom, kjer smo lahko skupaj. Saj smo se že selili, ampak Japonska je daleč in sprva me je bilo res kar malo strah. Zdaj pa se vse bolj veselim. Veselim se, da bom uživala v japonski kuhinji, raziskala tamkajšnjo kulturo, pa tudi spoznala nove ljudi. Odbojkarji, ki so že bili tam, so Japonsko zelo pohvalili, tako da ne pričakujeva težav, ampak se predvsem veseliva novih izkušenj.«

Ko je konec klubske sezone, ki traja od oktobra do maja, zakonca vedno prideta v Slovenijo, saj so poletja rezervirana za reprezentanco. Ekipa je običajno nastanjena v hotelu, letos pa je nov trener popustljivejši do igralcev z družinami, tako da so večkrat doma. »Prejšnja leta smo cela preživeli v hotelu, samo kakšen dan smo imeli vmes prost in največ dva tedna dopusta vse skupaj. Ravno to je eden od problemov pri odločitvi za večjo družino – da je Urška večinoma sama čez poletje,« razloži Jan, ki bi rad ostal v poklicnem športu kar se da dolgo. 

»Včasih se je kariera poklicnih odbojkarjev končala pri zgodnjih 30 letih, zdaj pa se veliko bolj skrbi za telo z regeneracijo, fizioterapijami in vsem drugim. Seveda je malo odvisno od sreče in življenjskega sloga – tudi prehrana, spanje in druge stvari so pomembni. Še posebej pri nas, saj za razliko od večine drugih športov mi vse leto nimamo nobene resne pavze – če smo še v reprezentanci, ni časa za počitek, saj se uvrščamo na vsa tekmovanja.«

Za vsakim uspešnim moškim …

Če bi bili naši odbojkarji slabši, bi torej imeli več počitnic. »Vedno čakamo na zadnjo tekmo, da si potem organiziramo dopust, saj nikoli ne veš, katera to bo,« razlaga Urška, o kateri Jan pravi, da si brez nje sploh ne predstavlja življenja. In ne samo to – brez težav priznava, da ni prepričan, ali bi brez njene podpore tako napredoval v športu, kot je. 

Mateja J. Potočnik

»Ne predstavljam si, da bi sploh imel čas in voljo za resno zvezo, če bi šel v tujino brez partnerke. Zame najina zveza pomeni stabilnost. Všeč mi je, da je vedno tam, ko pridem domov. Podpira me pri vsem. Odkar sem z njo, so moji uspehi šli samo navzgor – gotovo tudi zato, ker imam doma stvari urejene in se lažje osredotočam na šport. Ob tem je tudi nekdanja odbojkarica in še psihologinja, tako da se veliko pogovarjava. Ker razume ta šport, lahko komentirava treninge, tekme in vse drugo, kar je zagotovo velik plus, saj se moje življenje pač vrti okoli vsega omenjenega. Njeni nasveti so res koristni, tako kar se tiče vpogleda v to, kaj se dogaja v mojem dnevu ali karieri, kot tega, kje se moram še izboljšati.

Veste, na tej ravni profesionalnega športa med igralci ni velike razlike glede tehnike ali fizičnih sposobnosti. Največje razlike so v glavi! In tu mi je Urška res veliko dala. Zelo pomembno je, da sva imela vedno umirjeno življenje, brez napetosti, kar je za kariero zelo pomembno. Pa saj sem si vedno želel stabilno partnersko zvezo, ki bo moja baza za vse. Ko sva se z Urško spoznala, sem bil daleč od vrhunskega igralca, bil sem še na začetku kariere. Zvezo sva gradila na vrednotah, ki so bile v tistem trenutku za naju pomembne: družina in izobrazba. Moj šport je šele pozneje prišel v resno profesionalno fazo. Dvomim, da je na začetku katerikoli od naju sploh pomislil, da bi nekoč lahko imel tako kariero! Imela sva se rada, skupaj sva odraščala in gradila najino zvezo in mislim, da je prav zato vse tako uspevalo.«

Krona njune ljubezni je bila poroka, o kateri pravita, da ni kaj veliko spremenila, saj sta že prej živela skupaj in bila zelo povezana. »Je pa poroka vsekakor potrditev. Zelo sem si želel Urški pripraviti res poseben dan. Oba sva uživala na in po poroki, ki je dodatno utrdila najino zvezo,« pravi Jan.

V bližini vikenda imajo na plaži tudi odbojkarsko igrišče, vendar je Urška Jana samo enkrat komaj zvlekla tja. Kot nekdanja odbojkarica malo pogreša šport, Janu pa se na teh kratkih poletnih odklopih ne ljubi skakati za žogo. A že čez nekaj let se bo to spremenilo, saj ne dvomimo, da bo tudi Leona žoga pritegnila tako kot njegova starša, Jan pa kot predani očka sinku igre gotovo ne bo odrekel.