Miran Juršič

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Učiteljice in učitelji so bili še manj razumevajoči. Imeli so enak način vzgoje kot najina starša – kar ne ubije, krepi. Brata so imeli še posebej na piki. Nekoč je nekje staknil neko staro žogo in je raje kot v šolo šel z njo igrat nogomet. Jaz sem to vedela in sem mu pomagala tako, da sem žogo zanj skrivala v svoji torbi in jo tihotapila domov. Seveda so naju dobili, kot vedno. Učiteljica je poklicala mamo v šolo in ji povedala, kakšno grozoto sva si privoščila. Ko naju je mati neusmiljeno nalomila kar vpričo nje, je najine prošnje za milost spremljala z neprikritim odobravanjem, celo z nekakšno slastjo. Drevo je treba upogniti, dokler je mlado, to je bila temeljna filozofija pedagogike na tisti šoli. In tako so klestili po učencih levo in desno. Kjerkoli sem bila, kamorkoli sem šla – tepežu se ni dalo izogniti. Včasih je skoraj istočasno prišel z vseh strani.

Spomnim se jutra, ko sva se s Slavkom prebijala v šolo po blatu, ki ga je pustil dež prejšnjega dne. Konjske vprege so zmlele stezo v rjavo kašo in naj sem se še tako trudila skakati s kamna na kamen v svojih malih čeveljcih, je bilo povsem brezupno; tudi kamni so bili prekriti z zemljo. Begava, kot sva bila, sva zabredla v brozgo in se lovila vso pot do šole. V učilnico sva pritekla vsa zasopla in blatna do ušes, bolj podobna rudarjema kot šolarjema.

Seveda so sošolci brili norce iz naju. In seveda smo se stepli. Slavko, ki je imel še posebej kratko vžigalno vrvico, se je lotil Staneta, ki je bil razredni nasilnež – starejši in večji, predvsem pa obdarjen s tistim značilnim sadističnim nagnjenjem do iskanja užitka v trpinčenju šibkejših od sebe.

Razume se, da brata nisem mogla pustiti samega v spopadu z zarobljenim ajdom – aufbiks, in že sem mu visela na vratu in gledala z belim. Tudi drugi se niso držali ob strani, eni so potegnili z nama, drugi z najinim sovražnikom – in nastal je pravi množični pretep, svojevrstno seme mlatenja po gostilnah in gasilskih veselicah, ki je bilo folklora naših krajev.

Ko nas je učiteljica zagledala, nam je njeno rjovenje prerezalo prenapete živce. V pričakovanju konca smo obstali sredi udarcev in brc.

»Že spet vidva!«

Živo se spominjam vsake podrobnosti poti iz šole tisti dan. Vsake pomečkane bilke ob poti, vsakega oblaka na nebu. Sledovi koles so se sušili v blatu, umirajoči deževniki so se nama zvijali pod stopali. Čeprav se je izlilo, je nebo pritiskalo na naju kot skala na drobni drevesni sadiki, ki je komaj pokukala iz razmočene ilovke. Učiteljica je bratu napisala uradno obvestilo, da mora naslednji dan priti mati v šolo.

Vso pot sva družno premlevala, kaj naju čaka doma. Govorila sva težko in počasi, hodila sva še težje. Blato je cmokalo pod stopali, zemlja se nama je oprijemala podplatov, kot bi naju hotela zadržati. Mrko sem zrla v deževnike, ki so se nemočno vlekli čez zemljo. Ne pomnim, da sem že kdaj prej občutila tolikšno tesnobo.

Staršema sva morala vedno znova dati besedo, da se bova lepo obnašala. Prevod: da bova ubogljiva in pokorna vsakomur, ki ima več moči od naju. Kar je bil vsakdo. Ne spraševati, ne preizpraševati, ubogati. Stati tam, kamor te postavimo, in obstati v svoji tesni niši. Sporočilo drobnemu klitju – plevel si. Midva pa sva se vztrajno razraščala čez mejo, se ovijala in vzpenjala mimo zapovedi, kot naju je gnala in zapeljevala življenjska sila.

Obljubila sva, da bova prijazna in strpna do vseh, celo do Staneta. In sva se resnično trudila – a kaj, ko so se ves čas spravljali na naju. Zaradi tistega nesrečnega dvocikla, pa zato, ker sva imela slepca za starša, pa ker se ob vsem delu nisva mogla/smela družiti z njimi, pa zaradi tega, ker smo bili revni. V svojih skromnih, ponošenih oblačilih, s pošvedranimi čevlji na nogah in bornimi šolskimi pripomočki sva bila pač najbolj očitni tarči.

Bila sva drugačna.

Kar pa ne pomeni, da sva se jim pustila.

In potem – že spet midva. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

Objavljeno v reviji Jana, št. 27, 8. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana