Šimen Zupančič

»Začelo se je z bolečinami v vratu, vrtoglavico, ampak jaz težav z ravnotežjem nisem opazil, drugi so jih. Star sem bil sedemnajst, osemnajst let. Hodil sem k zdravnici, a se ni nič pokazalo, potem ko sem zamenjal zdravnico, se je pa. Sledili so operacija, kemoterapija, obsevanje in mi pustili trajne posledice. No, trajne … odpravljamo jih.«

Tale kratki Žanov opis zajema deset let. Desetletje, odkar so mu pri sedemnajstih odkrili zločest tumor na možganih, deset let se z jekleno voljo, humorjem in podporo bližnjih postavlja nazaj na noge. Tole je zgodba o trpljenju in solzah. A tudi zgodba o pogumu in nezlomljivem optimizmu. Konca še nima, ne čisto, vendar je povsem jasno, kakšen bo: zmagoslaven. Kot pravi Žan, gremo, ni druge.

Hecna stvar, na smrt praktično ni pomislil: »Mogoče ob prvem šoku, ko sem dobil diagnozo. Ampak ne v smislu, to je konec, bolj je šlo za strah, 'kaj pa če …'. A sem kar hitro pozabil na to in gremo! Res, ni druge.«

Rehabilitacija še vedno traja, »ker bi se rad vrnil tja, kjer sem bil prej,« pristavi. In prav nobenega dvoma ni, da mu bo uspelo. Kako zelo hudo je bilo, je iz Žanovega pripovedovanja težko razbrati, desetletje bitk povzame z nekaj stavki. Bolj radodarna s podrobnostmi je njegova mama Majda: »Po operaciji je bil nepokreten, ni mogel sam jesti, govoriti, slabo je videl … Ne bom rekla na stopnji dojenčka, ampak blizu. Pomoč je potreboval pri vsaki stvari.« Obenem je hodila v službo. »Težko je bilo, ampak takrat o tem ne razmišljaš. Imela pa sem izjemno razumevajočo direktorico, ki ji bom resnično vedno hvaležna. Takrat mi je rekla, Majda, vzemi si čas. Če imaš dopust ali ne, ni pomembno. Tukaj smo, da ti pomagamo,« pripoveduje. »Gre, dokler te otrok potrebuje, mora iti. Niti razmišljaš ne o tem, da ne bi šlo. Ko pa je bil Žan iz najhujšega in smo dobili potrditev, da je na dobri poti, je adrenalin popustil in se je telo zlomilo. Takrat sem si morala kakšno minuto dneva vzeti tudi zase.«

Izgubil sem sebe

»Govoril sem zelo nerazumljivo, izgubil sem fino motoriko, prosto hojo, predvsem pa socialni krog, večina prijateljev se je izgubila. Zelo družaben sem, zato mi je mama predlagala program PUM-O (projektno učenje mlajših odraslih) v Postojni. Tam sem se postopoma vrnil v družbo, veliko sem delal na sebi. Pri motoriki je z mano delala mentorica Nina Potrebuješ, dala mi je vaje za pisanje, risanje, govor, hojo … Za mojo rehabilitacijo se je zavzela na vseh področjih in ji bom za to vedno hvaležen. Program ti da smisel, usmerja te, na čem bi gradil, kako naprej,« pripoveduje Žan Kidrič.

Šimen Zupančič

Kako je pri srcu sedemnajst-, osemnajstletniku, ki bi moral z velikimi koraki stopati v življenje, pa se mu to ustavi? »Tega ne znam povedati … Najteže mi je bilo, ker sem izgubil motoriko, s tem pa samozavest. V bistvu sem izgubil sebe. Ni mi bilo luštno, ampak že od nekdaj sem pozitiven človek, pa sem si rekel, dajmo iz tega nekaj pobrati, gremo naprej. Še sem tu, še imam priložnost. Zdaj se trudim dokončno odpraviti težave.«

Bili so tudi težki dnevi, seveda so bili: »Pride dan, ko si zelo motiviran, pa dan, ko nisi, ampak to je čisto v redu, če naslednji dan resetiraš misli – nov dan, nova priložnost in poskusiš znova. Saj je kakšen dan, ki si ga vzameš zase in rečeš, danes ne, ampak zmeraj se najde motivacija, če hočeš. Zdaj delam novo srednjo šolo. Najprej sem bil na mizarski v Postojni, a sem spoznal, da pač ne bom mizar. Zdaj sem na računalniški v Ljubljani. Predavanja so večinoma na spletu, samo na izpite se vozim. Rad bi dokončal šolo in seveda nadaljeval, že od nekdaj me zanimajo tehnika, računalniki, telefoni, take stvari.«

Nov človek

»Imam nekaj izbranih prijateljev, s katerimi smo bili že nekdaj prijatelji. Pomagali so mi, če ne drugače, z moralno podporo, motivacijo, druženjem. Tudi ko sem bil najbolj sam, me je poklical prijatelj Jan in rekel, greva ven. Komaj sem šel, ampak mi je vedno stal ob strani in to bom cenil do konca življenja. Ob vsakem vzponu in padcu je bil ob meni tudi moj mlajši brat Gal. V najtemnejših trenutkih mi je stal ob strani in v najsvetlejših dneh je z menoj delil zmage. Njegova prisotnost mi je dajala moč, vero in voljo, da sem vztrajal, kadar bi najraje odnehal. Brez njega marsikaterega uspeha ne bi bilo. Tudi oče mi je bil ves čas temeljna opora. S svojo tiho močjo, predanostjo in življenjsko modrostjo me je vodil skozi najtežje čase. Prav on mi je privzgojil ta borbeni duh, da se ne predam in grem vedno naprej, ne glede na okoliščine.« Za družino je bilo težje, meni Žan. »Zanje je bilo zelo zelo težko, težje kot zame, jaz takrat itak nisem vedel zase. Je obdobje, leto, dve, ko sploh ne vem, kako sem živel, kaj sem počel.«

Ljudje, ki so se prebili skozi težke stvari, pogosto rečejo, da so za izkušnjo hvaležni. Ja, se strinja Žan, »zato, ker sem že pred boleznijo … recimo malo skrenil s poti – slabe odločitve, slaba družba, pijača, neumnosti, najstnik pač. Danes nisem nič podoben sebi pred boleznijo. Po eni strani sem hvaležen za to, to sem rekel mami, pa je rekla, ne smeš tako govoriti. Ampak je res. Ne vem, kje bi zdaj bil, če bi bil zdrav. Po taki bolezni se pogled na življenje povsem spremeni, bolj ceniš vsak trenutek, ker z izkušnjo pridobiš zavedanje, da ni jamstva, da boš jutri še tu. Lahko bi rekel, da sem po eni strani hvaležen za bolezen.«

Šimen Zupančič

Boljša družina

»Taka diagnoza ti v življenju ogromno vzame, ogromno! Ampak nekaj ti pa tudi da,« pravi Majda. »Kot družino nas je tako zelo povezala. Prej je bilo vse drugo pomembno … potem sem vse izpustila. Vse. Žan je bil prvi, mlajši Gal je bil takoj za njim … Diagnoza ti vsili misel, danes je tukaj, a ni jamstva, da bo jutri še. Če mi bo danes težko reči, Žan, rada te imam, jutri mogoče ne bo več priložnosti. To misel sva s soprogom prenesla tudi drug na drugega. Zdaj ne greva od doma, ne da bi rekla adijo, se objela – tega prej ni bilo, ker je bilo samoumevno: saj boš prišel nazaj. A ni nujno. Pustimo vse grdo, zdravljenje je bilo mučno. Grozno, kaj iz telesa naredijo ti strupi. Ampak ob vsem se ne spomnim ene sekunde, ene same besede, da bi Žan kdaj pojamral, rekel, mama, boli. Mama, strah me je. Nikoli, nikoli, nikoli!«

»Čutil sem marsikaj, ampak vem, da mi to ne bi pomagalo, na noben način, sploh pa ne jamranje. Tako pač je, kaj hočemo. Treba je naprej,« pravi njen sin.

Žan je rekel, mama, greva

Huda zgodba je, ki jo po nepotrebnem grenijo še človeške napake. Napake prav tistih ljudi, ki bi morali pomagati. »Skupaj sva šla k onkološki psihiatrinji. Žal je bilo zelo neuspešno. Mogoče gre le za osamljen primer, a bila sva zelo razočarana,« pripoveduje Majda. »Punca je bil mlada. Z vsem spoštovanjem, a doživela sva hladen tuš. Najprej je šel Žan sam noter, takrat je bil še na invalidskem vozičku, potem je poklicala mene. Žan je sedel zraven mene, pa je rekla, no, gospa, povejte, kako se počutite ob misli, da bo sin umrl. Srce se mi je ustavilo, pa sem njega pogledala in rekla, gospa, vi resno mislite, da vam bom razlagala, kako se počutim? Seveda me je strah, da mi bo otrok umrl, a tega vam ne morem razlagati vpričo njega. Ne gre tako! Ne gre! Žan je rekel, mama, greva. In sva šla, nikoli več nisva šla tja. Bila sva v oporo drug drugemu, stali smo si ob strani kot družina.«

Grozno je bilo, pravi o izkušnji sinove bolezni, »najbolj grozne pa so bile stvari, ki jih ne razumem. Ko je šel na operacijo, so dali tkivo na biopsijo in sva z možem rekla kirurgu, zahtevava, da rezultate najprej sporočite nama. In je rekel, ja, saj tako gre. Rekla sem, vem, da je sin polnoleten, ampak to so tako hude stvari, da zahtevam, da novica najprej pride do naju in mu bova potem midva povedala. Veste, kdo mi je sporočil novico? Žan me je poklical iz bolnišnice. Takrat sem bila v službi in sem se samo zgrudila.

Osebni arhiv

Dogajale so se stvari, ki se v naši medicini ne bi smele. Pa smo jim slepo zaupali, slepo smo verjeli. Vem, da se napake dogajajo vsem. Pri kemoterapiji so mu pozabili napisati pomožno zdravilo deksametazon (zaradi možganskega edema, op. a.). To smo ugotovili doma, ko je začel dobivati nekakšne epileptične napade. Peljali smo ga na urgenco v Postojno in tam so ugotovili, za kaj gre, in je potem dobival zdravilo v tabletah. Jemal jih je tri, štiri mesece. Njihov stranski učinek je, da se nabira voda v telesu, zato je grozovito zatekel. Pozneje se je to še enkrat ponovilo, takrat sem sama opazila, da zdravilo ni napisano. Joj, sem pozabila, je rekla zdravnica. Ista kot prvič. Saj so mu rešili življenje, do smrti jim bom hvaležna, ampak so stvari, ki se ne bi smele dogajati. Preprosto se ne bi smele.«

Pokončen steber

»Z njim sem bila 99 odstotkov časa in sva doživela, da so se v čakalnici starejši ljudje njemu potožili, pojamrali, da jih boli, da jim je hudo. Človek bi mislil, da bo obratno, da ga bodo starejši bodrili in tolažili, pa je bil on steber za vse druge v čakalnici in jih bodril, češ, saj bo, vse bo v redu. To ima v sebi že od malega. Že v osnovni šoli je bil zaveznik šibkejših. Vedno so se skrivali pri njem, on je bil pa od nekdaj velik in močan in so imeli pri njem zaslombo. Tak si ali pa nisi.

In tako je bil Žan opora vsem nam v tistem času, ko jo je sam najbolj potreboval. Stali smo skupaj, absolutno, a če bi on takrat začel jokati ali jamrati, bi bilo zame vse skupaj veliko hujše. Bil je res pokončen. Posledice, ki jih je imel po kemoterapiji, po obsevanju, to ni za človeka, sploh pa ne za tako mladega fanta. Ne vem, ali se ne bi skrila v omaro in ne bi hotela ven, dokler mi ne bi nekdo rekel, zdrava si. On pa ni niti za hip pokazal, da mu je hudo, da ga boli. In vidiš, kako je pokončen – mama, saj bo. Pridi, greva na sprehod. In si rečeš, seveda bo. Pri njem sem bila tudi jaz pogumna, a ko sem prišla v avto, vam pošteno povem, sem jokala do Postojne. In potem še vso noč in v službi.«

Žan Kidrič je tudi prejemnik priznanja naj zgodba vseživljenjskega učenja 2025 Andragoškega centra Slovenije. »Njegovi koraki dokazujejo, da so učenje, neutrudno delo in podpora okolja ključ do svežih priložnosti v življenju,« so napisali.