Shutterstock

To je pač v človeški naravi, le redki se kar vdajo. V takšnih primerih smo odprti tudi za najbolj nenavadne in neverjetne terapije, v upanju, da nam bodo pomagale. Dr. Mojca Senčar, pokojna predsednica Europe Donne, je rekla, da bi požrla živo žabo, če bi kaj pomagalo. Kljub neizmerni izbiri današnjih čudodelnikov se v stiski nekateri še zmeraj zatekajo na grob Jurija Humarja na Primskovem, pa na grob Adelme von Vay v Slovenskih Konjicah, še en zdravilec pa nam pomaga kar s svojo knjigo nasvetov – Sebastian Kneipp. Dva od treh sta bila – duhovnika.

Marsikoga sem že srečala, ki je trdil, da ne verjame v nič, česar ni mogoče pregledati in potipati, in mednje sodim tudi sama. Ampak glede na to, da sem že nekaj časa na svetu, se mi je v življenju večkrat zgodilo, da sem se znašla pred nemogočo situacijo in se je ta čudežno razrešila, pa mi ni znal nihče logično razložiti, kaj se je zgodilo. Zato sem s tistim »tipanjem« precej bolj previdna kot nekoč, včasih pač moram priznati, da nimam pojma, za kaj gre.

Pred leti sem se odpravila na Primskovo, po sledeh duhovnika in čudodelnika Jurija Humarja, in, priznam, spraševala sem se, ali sem prava oseba za to. Takrat se je znova obudilo občudovanje tega nenavadnega zdravilca, ki je umrl davnega leta 1890, a spomin nanj med ljudmi ni nikoli zamrl. Zdaj je o Humarju veliko medijskih objav, tudi knjiga o njem je ponatisnjena, pred dvajsetimi leti pa je bilo njegovo ime (razen krogu njegovih občudovalcev) neznano.   

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana