revija Jana

Še dobro, da se mi ni življenje zadnje mesece vrtelo samo okoli vozniškega izpita, slednji je bil tudi eden močnejših razlogov za moje napade depresije, s katero se uspešno borim. Ja, tudi jaz sem samo človek iz mesa in krvi, nemočna in šibka ženska, ki jo kdaj pa kdaj zvije. Zadnja leta sem še občutljivejša za te valove slabe volje, sploh po zoprni diagnozi, ki me je doletela. Prav začutim, že kak dan prej – podobno kot nekatere trga v kolenu ob slabem vremenu – da z leve prihaja val žalosti, obupa, bolečine in nemoči. Prej sem se mu nekako poskusila izogniti, češ če bom pokončna in trdna, bo šel mimo mene, ali pa, druga vaja, delaj se, da tega vala ni, pa bo vse okej. In ko sem sledila svojim slabim nasvetom, me je val neugodja vedno ujel nepripravljeno. Udaril je naravnost vame, v hipu sem ostala brez sape, silovito se je zadrl v vse moje pore in me z nevidnimi kremplji zagrabil za srce. In potem sem vedno nekaj dni plitko dihala, vsa v potnem strahu, anksiozna, kaj vse me še čaka in kakšne neprijetnosti življenje pripravlja zame. Bom premagala ta val? Mi bo uspelo? Kaj pa naslednji? Kateri po vrsti me bo porušil in pokopal pod sabo?

V zadnjih letih sem se naučila nekaj zelo preprostega in lepega o življenju. Najbolje je, da od njega ne pričakuješ ničesar. Absolutno nič. Obenem pa moraš ceniti vse, kar prihaja vanj. Neverjetno je, kako je to majhno spoznanje zamenjalo celotno mojo perspektivo življenja. Kot bi recimo tloris hiše ali pa sebe zagledala iz ptičje perspektive. Še vedno si ti, še vedno je to tvoje življenje, a z druge strani je videti čisto drugače. In še vedno si ti.

Obenem pa v življenju vse postane drugačno in lažje, če upoštevaš samo eno preprosto dejstvo. Vse, kar prihaja v tvoje življenje, dojemaj kot darilo. Kot neverjetno in neprecenljivo darilo. Vsako stvar, vsako malenkost, vse, kar gre skozi tvoje življenje. Ne glede na to, ali so to lepi dogodki, ljudje, ali pač slabi. Dobro, slabo, dobro, slabo, tudi vreme je takšno in nad njim nimamo nadzora. Pa se zato jezimo? 

Nekaj preprostega in lepega sem se naučila o življenju. Ni se ga treba bati, tako bo, kot mora biti. Večina naših strahov so samo lažnive fatamorgane, ki nikomur ne koristijo. Na koncu, ko se ozreš nazaj po poti, ki si jo prehodil, uvidiš, da si se bal brez razloga. In vse je bilo potem na koncu drugače, kot si si zamišljal. Res je, lahko bi več ljubila, se bolj veselila, srkala vase lepše strani življenja. Zato zdaj popravljam napake in delam na tem, da iz svojega življenja naredim dobro zgodbo. Vsak dan začnem z novo.

»Kaj mi prinaša današnji dan?« se pogosto vprašam. Tega ne vem in nad tem nimam nadzora, imam pa moč, da se sama odločim, kako bom preživela dan pred sabo. Slabo. Ali pa dobro. 

Človek v življenju greši. In to ne samo enkrat, večkrat. Greši v odnosih, odločitvah, pomembnih in tudi manj pomembnih stvareh. Pride tudi trenutek, ko se napake seštejejo, kot recimo v mojem primeru izgube vozniškega dovoljenja, in potem te zagrabi jeza. Bes. Žalost. Nemir. Ne moreš si oprostiti teh napak, ker se ves čas sprašuješ, kako bi bilo, če ne bi izbrala napačnih odločitev. Ampak treba se je zavedati, da preteklosti ne moremo spremeniti. Če bi se na začetku drugače postavila, bi to morda še lahko naredila. A kaj mi ostane zdaj? Nič. Stisni se ob svoje napake, Katarina, objemi jih in pusti, da gredo slabi občutki mimo. Kot val. Potem boš sčasoma ugotovila, da vsa tvoja moč izvira iz mesta, kjer je nekoč bila tvoja slabost. Ni pomembno, če si grešila, pomembno je, da si preživela te napake. Da si jih prebolela in se iz njih učila. In zdaj na tem mestu, na tleh pod nogami, zasadi seme novega življenja. Razsute delčke sebe zberi v novo celoto. Zakrpaj luknje, zalepi razpoke in videla boš čudež življenja. Na poljih porazov vedno zrastejo najlepši cvetovi.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana