Mateja J. Potočnik

»Moje otroštvo je bilo zagotovo drugačno kot pri vrstnikih. Od malega sem bil v stiku z ljudsko glasbo in glasbili. Zahvaljujoč mami in očetu sem imel neverjetno pestro življenje,« pravi Tine Omerzel Terlep, edinec dr. Mire Omerzel-Mirit in naslednik njenega dela. Bila je doktorica etno-muzikoloških znanosti, pisateljica, duhovna učiteljica in pionirka v raziskovanju moči zvoka pri nas in v svetu. S tega sveta se je poslovila septembra lani.

»Mama mi je zapustila bogato dediščino: več kot tristo glasbil, veliko izdanih in precej še neizdanih knjig in zgoščenk, obsežno zbirko koncertnih oblačil, kopico zapiskov in fotografij ter štiri mačke,« pripoveduje Tine, ravno tako medij za prenos energije, glasbenik in zvočno-energijski terapevt, sicer diplomirani inženir strojništva, ki nadaljuje mamino glasbeno in duhovno pot.

Dolgolasa, neverjetno mirna in skoraj eterična Mira je bila prava enciklopedija slovenske in svetovne etnografske zakladnice. To področje je raziskovala, še preden je postalo modno. »Mame se spominjam tudi po tem, da je bila neverjetno delavna. Slišna in neslišna ljudska dediščina sta jo res zanimali. Že kot študentka je ustanovila zasedbo Trutamora Slovenica, pozneje pa še ansambel Vedun ter Katedro Veduna za razvoj zavesti in harmoniziranje z zvokom. Mirit, avtorica številnih etnomuzikoloških študij, je bila od nekdaj posebna in edinstvena. Včasih je bil to zame tudi izziv, še posebej ko sem bil najstnik. Zelo sva bila povezana, obenem pa mi je pustila, da sem drugače spoznaval stvari in se učil. Lahko sem dolge ure ustvarjal in pel, kar mi pride prav še danes, še zlasti pri spontanem muziciranju. Prekrasni so bili jahanje konjev v naravi, brezskrbne ure na vikendu na Gorenjskem ter trenutki z očetom na jadrnici,« pripoveduje Tine, ki je bil tudi zaradi maminega dela drugačen od sošolcev.

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana