Pexels, revija Jana

Bilo je nekje proti koncu nedemokratičnega socializma, ko je bil moj brat gimnazijec pred maturo. Marsikateri petek proti večeru, ko sem šla iz službe, sem zavila v znano mariborsko restavracijo, ker sem vedela, da jih bom vse našla tam – brata in njegovih pet ali šest prijateljev. Stiskali so se za mizo za štiri in žulili dve steklenici piva, zelo zelo počasi, da je dlje trajalo. Natakarica je malce zavijala z očmi, nagnala jih pa ni. Najbrž je sklepala, da bodo nekega dne povsem odrasli in po službah in takrat si bodo lahko privoščili vsak svoje pivo. Imela je prav – vsa srečanja in proslave, ki so jih čez leta imeli, so se dogajala prav v tej restavraciji, ki je žal ni več. Tiste gimnazijske petke sem jim tu in tam reševala jaz – dobili so vsak svoje pivo.

Na to zgodbo sem se znova spomnila v neki restavraciji v štirizvezdičnih termah, ko sem pri večerji hotela v pollitrskem kozarcu pol oranžnega soka in pol vode. To pa ni mogoče, je rekel mlad natakar. Prinesel mi bo stekleničko soka in stekleničko vode, pa še kozarec za povrhu in si bom sama mešala. Nočem ustekleničene vode, ampak vodo iz pipe, sem trmoglavila. Ne, ker šef ne pusti. A je z vodo iz pipe kaj narobe, me je zanimalo. Razložila sem, da hočem vodo iz pipe, ker je praviloma boljša od tiste v plastenkah in primerne temperature. Ne, šef ne pusti. Kdo pa je šef? Pravzaprav ne ve. V bližini se je ustavila nasršena starejša natakarica, da bi posegla vmes, če se bom še naprej razburjala. Daj, pusti ga, sta me rotila prijatelja, saj fant ni nič kriv. In če plačam vodo iz pipe? Tudi to seveda ni mogoče. Potem sem dobila dve steklenici, sok je stal pet evrov, voda pa štiri. Mladi natakar mi je priskrbel tudi ime svojega šefa. Nisem ga nadrla, zato mu pač (in njemu podobnim) pišem tole.

Res je, zaradi hudih pritiskov gostincev je vlada umaknila predlog, da bi morali v lokalih točiti brezplačno vodo iz pipe. Razlogov je nešteto, so zagotavljali oštirji – plačati morajo natakarje, ki bi morali točiti vodo iz pipe in narediti nekaj dodatnih korakov, pri tem bi umazali kozarec, ki ga je treba pomiti, se pravi, da se trošijo voda, detergenti, energija … In še bi se kaj našlo. Pa si oglejmo moj kozarec razredčenega soka – namesto da bi natakar segel v hladilnik, bi odprl pipo, niti enega koraka več ne bi napravil in nobenega dodatnega kozarca umazal. Pa še gostja bi bila zadovoljna. Ko smo v bifeju istega hotela naročili kavo, smo dobili zraven kozarec vode iz pipe. Šefova navodila očitno ne sežejo povsod.

Seveda razumem, da bi bili v štirizvezdični restavraciji precej besni, če bi vsi za mizo zahtevali samo vodo iz pipe. Naš zapitek je bil tisti večer 41 evrov, se pravi, da gostincev nikakor nismo prikrajšali za zaslužek. Ker v omenjeni restavraciji jedo tudi gostje, ki so v toplicah na rehabilitaciji in morajo mnogi med obroki jemati zdravila, si morajo vodo – kupiti. Ali pa jo prinesti s seboj.

Po drugi strani bolj razumni in manj naduti gostinci ne delajo problemov, če hočeš vodo iz pipe. V eni od gostiln me celo vprašajo, ko rečem, naj mi prinesejo navadno vodo – v steklenici ali iz pipe? Kar Hubelj, se nasmejem, izvir reke je namreč vodni vir za vso vipavsko dolino. Na izletih, ko se nas zbere za mizo po trideset in več, dajo vodo iz pipe v vrčih brezplačno na mizo poleg druge pijače, čeprav bi si lahko zaračunali potne stroške in pomivanje.

Torej – dragi šef iz štirizvezdičnih term, obstajajo tudi sitne in zahtevne gostje, kot sem jaz, ki hočejo piti vodo iz pipe. Če je ne dobijo, pač grejo drugam. Se res splača trmoglaviti?

Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

revija Jana