revija Jana

Da sta preganjanje istospolno usmerjenih ali odsotnost razumevanja za ljudi, ki si želijo spremeniti spol, prisotna v odročnih delih sveta, se zavedamo. Hkrati pa večina verjame, da živimo v okolju, ki je tolerantno do drugačnih. A to žal ni vedno res! Celo pri nas se še pojavljajo konverzivne prakse – to so nasilni poskusi spreminjanja, spreobrnitve ali zatiranja spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izraza. Gre za duševne in fizične manipulacije, medicinske in homeopatske posege, celo izganjanje hudiča. Najpogosteje v različnih cerkvenih skupnostih »zdravijo« z duhovnostjo, v domačem okolju pa starši otroke pošiljajo k »strokovnjakom«. Pri tem pogosto prihaja tudi do hujših zlorab. Temu bi aktivisti radi naredili konec, zato z evropsko peticijo zbirajo podpise proti tovrstnim dejanjem.

»Terapije« za spremembo spolne usmerjenosti in identitete je treba prepovedati

»Nobenega razloga ni, da bi imeli srednjeveške metode še vedno tudi v moderni Evropi!« odločno pravi mladi Mattéo Garguilo, aktivist in pobudnik omenjene peticije. Kolegom aktivistom iz Inštituta 8. marec je pripovedoval o več srce parajočih zgodbah posameznikov, med katerimi so bili tudi otroci, ki so morali doživljati nasilje ekstremističnih skupin. Govoril jim je o stradanju, ponižujočih obredih »izganjanja hudiča«, psihološkem trpinčenju, o fantih, ki so se morali udeleževati večdnevnih »duhovnih vaj«, kjer so jih zapirali v temno omaro, silili, da se slačijo pred očmi vseh, in od njih celo zahtevali, da zaigrajo lasten pogreb, jim govorili, da je njihova spolna usmerjenost zlo, ki ga je treba izgnati. Kar je videl in slišal, ga je pretreslo do te mere, da se je odločil temu narediti konec in s francosko zvezo ACT (Against Conversion Therapy), katere sopredsednik je, začel zbirati podpise. Trenutno jih imajo okoli 240.000, potrebujejo pa jih milijon.

»Leta 2020 so v francoskem državnem zboru potekale razprave o morebitni nacionalni prepovedi teh praks. Ker sem homoseksualec, sem bil zelo prizadet, ko sem gledal pričevanja o tem. To se mi je zdelo grozno, kaj takega ne bi smelo več obstajati. Ko sem na univerzi za politične vede in pravo srečal prijatelja ter kolega Robina Noëla (drugega sopredsednika ACT), sva pri 19 oziroma 20 letih ustanovila društvo ter začela evropsko pobudo,« razloži Matteo. Pričakoval je, da bodo z ekipo deležni sovraštva tistih, ki se oseb LGBTI+ bojijo ali so do njih sovražni, vendar je bilo žalitev in groženj manj, kot so mislili. Večina je menda pobudi naklonjena, saj nihče ne mara nasilja. »Če si vzamete čas in javnosti razložite kampanjo, so ljudje res naklonjeni podpisu in podpori prepovedi teh mučnih praks.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana