Profimedia

»Ves čas sem v nevzdržnem stresu, venomer sem na preži. Ponoči ne spim, ker samo tuhtam, kaj še lahko storim. Čez dan sem depresiven, začel sem nenadzorovano škripati z zobmi, shujšal sem za dvajset kilogramov. Družina mi je razpadla, pogrešam otroke, a še vedno moram delati, delati, delati …« Tako svoje stanje opiše mariborski gostinec Silvester Gorjup – kakor na tisoče drugih samostojnih podjetnikov po vsej državi so tudi njega v preživetveno agonijo pahnili vse višji prispevki, ki jih od njega terja država. V obupanih prizadevanjih, da bi rešil svojo dejavnost, gara kot živina, iz postelje vstaja ob štirih zjutraj in dela vse do desetih ponoči. Na papirju veliki šef lastnega podjetja, v praksi pa le še eden v naraščajoči armadi ponižanih slovenskih espejev, streže gostom, pospravlja svoj lokal in hodi moledovat na banko in lokalno izpostavo FURS-a, vmes pa še lastnoročno pripravlja sendviče, ki jih po naročilu razvaža naročnikom.

Samostojni podjetnik je že osem let, svoj lokal je najel leta 2020, torej prav v letu covidne pandemije – odtlej je njegovo življenje en sam boj. Lokal sicer ustvari kar precejšen promet, s katerim je doslej nekako pokrival stroške materiala, delovne sile in tudi nekaj (zgrešenih) naložb, sedaj pa je končno klecnil. »Vsak mesec plačam državi od 4500 do 5000 evrov vseh dajatev in prispevkov. To pa zato, ker sem pošten in ne utajim ničesar. Vendar ne morem več: dvignili so trošarine na sladke pijače, vse se je podražilo, FURS mi reže kožo s hrbta, ko pa samo malo zamudim s plačilom, mi takoj blokirajo račun – in nato zaradi tega ne morem dobiti posojila na banki, čeprav sicer vse leto solidno poslujem.« Kakor številni, ki so se v posel podali z velikimi sanjami o svobodi, je moral tudi Silvester Gorjup spoznati, da se dandanes v Sloveniji poštenje največkrat že ne splača.

Vstanite, s prispevki zakleti!

Najnovejši, bržkone zadnji žebelj v krsto njegovemu delovanju v gostinstvu je zabil tradicionalni dvig prispevkov za samozaposlene. Še zdaleč ni edini, splet je prepoln ogorčenih pričevanj samozaposlenih iz širokega nabora panog, ki po letih poslovanja na robu preživetja ne morejo več naprej. Zidarji, krovci in varilci, kmetje in gostinci, kulturniki, fotografi in novinarji, fitnes trenerji in maserke, celo inženirji in informatiki – vsi po vrsti opozarjajo, da je pohlep države prešel vse meje. V Facebookovi skupini Tudi mi smo (samo)zaposleni, ki šteje približno 18.000 članov in članic, se že nekaj tednov pojavljajo pozivi k prvi vseslovenski vstaji espejev in/ali državljanski nepokorščini. Tako se dokončno lomi krivični sistem prekariata, ki Slovenijo uvršča med tiste evropske države, v kateri so samostojni podjetniki najbolj izkoriščani.

Velika večina, več kot tri četrt, slovenskih samostojnih podjetnikov in podjetnic državi plačuje minimalne normirane prispevke za zdravstveno in socialno varnost. Tako skušajo karseda zmanjšati poslovne stroške na račun lastne negotove prihodnosti – minimalni vplačani prispevki pač pomenijo bedne pokojnine in bedna nadomestila za hude čase … Pa tudi takšni prispevki se vrtoglavo dražijo: leta 2020 so znašali 402 evra, letos se bodo povzpeli že na 608 evrov, kar je povišanje za več kot 50 odstotkov. Drugače povedano, ob pobezljani vsesplošni blaginji se tako rekoč noben pomembnejši izdatek v tej državi ni podražil tako strmo kakor prav prispevki, ki jih FURS terja od samostojnih podjetnikov. Silvestra Gorjupa je to tako razkačilo, da je kratko malo nadrl vidnega mariborska dacarja, ko si je ta po pilatovsko umil roke, potem ko ga je gostinec v najhujši stiski prišel prosit za odlog plačila in sprostitev blokade tekočega računa, da bi sploh zmogel zaslužiti potrebni denar. »Skomigal je z rameni in se nasmihal, da se ne da storiti ničesar – tip pa ima pisarno, večjo od mojega lokala, in vozi avto kot iz kakšne ameriške TV-serije …«

Sa. R.

Samostojni reveži

Slovenski sistem obračunavanja prispevkov je milo rečeno tog in neživljenjski. Normirani samostojni podjetniki morajo vsi po vrsti kratko malo vsak mesec plačati vsoto prispevkov, ki jo dvakrat letno določi FURS – ne glede na to, koliko so tisti mesec dejansko zaslužili. Kar pomeni, da čisto vsak mesec v letu začnejo z najmanj 600 evri dolga. Na drugi strani ima večina evropskih držav oblikovane sisteme, ki ločijo med posameznimi espeji in se prilagajo njihovim posebnim okoliščinam. Na Finskem in v Španiji samozaposleni davkariji pred začetkom poslovnega leta sporočijo, približno koliko prometa se nadejajo ustvariti, in šele na tej osnovi se jim določi višina prispevkov – najmanj za najmanjše in maksimum za največje zaslužkarje. Za nameček Španija samostojnim podjetnikom v prvem letu registracije zaračuna vsega 80 evrov vseh prispevkov, če zaslužijo manj od minimalne plače, pa jim država tega zneska še nekaj let ne povečuje. Slovenski prekarci lahko o tolikšni dobrohotnosti zgolj sanjajo.

Bistvo velike podalpske prevare s samostojnim podjetništvom je preprosto: velika večina ljudi je odprla s. p., ker so si želeli biti pri delu avtonomni in svobodno razpolagati s svojim časom in denarjem, medtem ko je za državo instrument samozaposlitve le prefinjeno orodje, s katerim umetno znižuje stopnjo registrirane brezposelnosti. Glede na javno dostopne podatke o poslovanju samostojnih podjetnikov bi namreč dobršen del dejansko spadal na zavod za zaposlovanje – analiza evropske fundacije Eurofund uvršča Slovenijo v sramotno družbo peščice evropskih držav, v katerih več kot četrtina samozaposlenih živi v tveganju revščine in socialne izključenosti. V posameznih panogah je še posebej hudo, na primer v kulturi: leta 2021 je 37 odstotkov vseh samozaposlenih v tej dejavnosti prejemalo prihodke pod ravnjo minimalne plače, 80 odstotkov pa jih je zaslužilo manj, kot je znašala povprečna plača v državi.

Največja bremena na ramenih najšibkejših

Za te ljudi bi morala poskrbeti (socialna) država, vendar želijo stati na lastnih nogah, država pa njihovo trpežnost in pokončnost izkorišča, da prodaja zgodbo o svojem uspehu. Slovenski odločevalci so že pred več kot 20 leti ugotovili, da lahko uradne številke o trgu dela močno olepšajo, če vsaj del de facto brezposelnih potisnejo v prekarno samozaposlenost – kjer morajo nato še polniti državni proračun, namesto da bi iz njega prejemali pripadajoče transferje. S tem namenom je zavod za zaposlovanje dolgo časa tudi delil subvencije za samozaposlitev, ki so znašale tudi okoli pet tisočakov. Danes o tolikšni velikodušnosti ni ne duha ne sluha, zato pa samostojni podjetniki v vse večjem obsegu polnijo državno malho.

Že leta 2019 je tako vsota prispevkov, ki jih je FURS pobral od samostojnih podjetnikov, krepko presegla pol milijarde evrov; danes počasi že lovi milijardo. To je mnogo preveč; kako nepravična je porazdelitev bremen v Sloveniji, kaže podatek, da je naša država po deležu prihodkov, ki jih izpuli samozaposlenim, na drugem mestu v vsej EU, tik za Poljsko. Z vsemi dajatvami samozaposlenim na koncu pobere skoraj 40 odstotkov njihovih (neto) prihodkov, medtem ko srečnežem v običajnih delovnih razmerjih (beri: v službah) odtegne skoraj pol manjši delež. »Kje so stari dobri časi, ko je oblast tlačanom pobirala po desetino pridelka,« se trpko nasmehne Silvester Gorjup, sicer diplomirani zgodovinar ... Pri čemer samostojni podjetniki seveda niso zavarovani za primere nesreč med opravljanjem dela ali kritje kratkotrajne bolniške; če staknejo na primer gripo ali pa se polomijo, jim nihče ne šenka niti centa kakšnega nadomestila – nasprotno, tudi ko so nezmožni za delo in ne ustvarijo nobenega prihodka, morajo še vedno plačati tistih (vsaj) 600 evrov prispevkov.

Kljub vsemu naštetemu se število samostojnih podjetnikov v Sloveniji še kar povečuje in sedaj že presega 120.000. Zakaj? Preprosto – ljudje iščejo možnosti, da bi uspeli v življenju, in hrepenijo po svobodi in neodvisnosti. Žal pa premnogi najdejo predvsem razočaranje, finančni polom in tudi duševne in telesne bolezni. S precejšnjo gotovostjo lahko zapišemo, da to velja za dobršen del od 16.000 ljudi, ki so lani zaprli svoj s. p. Bo v letu 2025 k tej statistiki pripomogel tudi Gorjup? »Vse bom naredil, da obstanem. Rad delam in rad imam ljudi. Toda tako preprosto ne gre več,« sklene mariborski gostinec, ki bi si od državnih uradnikov in bančnikov želel veliko več čuta za človeka in manj algoritemske logike.