revija Jana

Gre za duševne in fizične manipulacije, medicinske in homeopatske posege, celo izganjanje hudiča. Najpogosteje v različnih cerkvenih skupnostih »zdravijo« z duhovnostjo, v domačem okolju pa starši otroke pošiljajo k »strokovnjakom«. Pri tem pogosto prihaja tudi do hujših zlorab. Temu bi aktivisti radi naredili konec, zato z evropsko peticijo zbirajo podpise proti tovrstnim dejanjem.

»Nobenega razloga ni, da bi imeli srednjeveške metode še vedno tudi v moderni Evropi!« odločno pravi mladi Mattéo Garguilo, aktivist in pobudnik omenjene peticije. Kolegom aktivistom iz Inštituta 8. marec je pripovedoval o več srce parajočih zgodbah posameznikov, med katerimi so bili tudi otroci, ki so morali doživljati nasilje ekstremističnih skupin. Govoril jim je o stradanju, ponižujočih obredih »izganjanja hudiča«, psihološkem trpinčenju, o fantih, ki so se morali udeleževati večdnevnih »duhovnih vaj«, kjer so jih zapirali v temno omaro, silili, da se slačijo pred očmi vseh, in od njih celo zahtevali, da zaigrajo lasten pogreb, jim govorili, da je njihova spolna usmerjenost zlo, ki ga je treba izgnati. Kar je videl in slišal, ga je pretreslo do te mere, da se je odločil temu narediti konec in s francosko zvezo ACT (Against Conversion Therapy), katere sopredsednik je, začel zbirati podpise. Trenutno jih imajo okoli 240.000, potrebujejo pa jih milijon.

»Leta 2020 so v francoskem državnem zboru potekale razprave o morebitni nacionalni prepovedi teh praks. Ker sem homoseksualec, sem bil zelo prizadet, ko sem gledal pričevanja o tem. To se mi je zdelo grozno, kaj takega ne bi smelo več obstajati. Ko sem na univerzi za politične vede in pravo srečal prijatelja ter kolega Robina Noëla (drugega sopredsednika ACT), sva pri 19 oziroma 20 letih ustanovila društvo ter začela evropsko pobudo,« razloži Matteo. Pričakoval je, da bodo z ekipo deležni sovraštva tistih, ki se oseb LGBTI+ bojijo ali so do njih sovražni, vendar je bilo žalitev in groženj manj, kot so mislili. Večina je menda pobudi naklonjena, saj nihče ne mara nasilja. »Če si vzamete čas in javnosti razložite kampanjo, so ljudje res naklonjeni podpisu in podpori prepovedi teh mučnih praks.«

Največ je verbalnega nasilja

V Sloveniji se je za pobudo zavzelo društvo Legebitra. »Konverzivne prakse še obstajajo tako v tujini kot v Sloveniji. Po podatkih raziskave Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2023 je bilo 24 odstotkov oseb LGBTIQ+ že izpostavljeno spreobrnitvenim terapijam, med njimi je bila skoraj polovica transspolnih oseb. Večina (78 odstotkov) oseb ni podala privolitve k izvajanju teh praks. Največji delež jih poroča o verbalnem nasilju ali poniževanju (15 odstotkov), dva odstotka jih je doživelo fizično nasilje, en odstotek vprašanih celo spolno nasilje, 15 odstotkov pa jih je doživelo neko drugo obliko nasilja,« pravi Sebastjan Sitar, predsednik društva Legebitra, ki je že naletelo na primere iz cerkvenih institucij, družinskega okolja, manj pa iz terapevtskih svetovalnic. »Pogosto so skrite pod krinko ‘duhovne pomoči’, ‘terapije’ ali ‘zdravljenja’. Seveda nikjer ne bomo našli napisa, ki promovira izvajanje tovrstnih dejanj. Prav zaradi tega je težko zaslediti, kje vse se dejansko terapije izvajajo. Povzročajo lahko hude travme pri posameznicah in posameznikih, pustijo dolgotrajne psihološke posledice – od občutkov sramu in manjvrednosti do depresije, samopoškodovanja in celo samomorilnosti. Pobuda je torej nastala iz nuje: da zaščitimo ranljive skupine.«

Celo v zdravstvenih ustanovah po Evropi

Konverzivne prakse seveda kratijo človekove pravice, vendar imajo različne oblike in jih je včasih težko zaznati – tudi zato, ker so še vedno tabu. A Matteo pravi, da je kar nekaj organizacij, ki se ukvarjajo tudi s tem. »Katoliška evropska mreža organizira prakse spreobrnjenja v različnih cerkvah po vsej Evropi. Na primer organizaciji, ki na svojih spletiščih https://couragerc.org ali https://www.desertstream.org/ javno promovirata pretvorbeni center v različnih državah EU. Obstajajo tudi prakse spreobrnjenja, ki se dogajajo za vrati zdravstvenih ustanov. Ocenjujemo, da je tem praksam podvrženih med en in dva odstotka državljanov LGBI+ v Evropi. To številko lahko podvojimo za transspolne državljane. Poleg tega bo konservativna retorika, ki se širi po vsem svetu, vključno z Evropo, spodbudila LGBTI+ fobične pripovedi in spodbudila pobudo za spreobrnitvene prakse,« še opozarja Matteo.

Samo verjeti je treba

Najpogostejši vzorec spreobrnitvenih praks pri nas, ki so ga zaznali pri društvu Legebitra, vključuje mlade, ki so se zaupali staršem ali duhovniku glede svoje spolne usmerjenosti ali identitete. Namesto podpore so bili napoteni v pogovore z duhovnikom  in  rečeno jim je bilo, da je to »faza«, »skušnjava« ali »greh«, ki ga je treba premagati – med drugim z molitvijo, vključevanjem v molitvene skupine, kjer se dogaja »ozdravljenje duše«; udeleževanjem na duhovnih vajah. Lahko pa »zgolj« s prepričevanjem, da se oseba lahko spremeni, če le »dovolj verjame«.

»Posledice so predvsem notranje in pogosto dolgotrajne. Kažejo se kot npr. ponotranjen strah do homoseksualcev, biseksualcev ali transspolnih oseb ter se izražajo z negativnim odnosom do sebe in lastne vrednosti, občutki nemoči in ponižanja. Pri spreobrnitvenih terapijah lahko takšni občutki vodijo do različnih postravmatskih stisk in najrazličnejših težav v duševnem zdravju. Pri osebah, ki so jih na tak način želeli spreobrniti proti njihovi volji, se pojavi tudi nezaupanje v svetovalno-podporne storitve. Pri tistih, ki so bili takim praksam izpostavljeni v cerkvi, pogosto zaznavamo tudi močan odpor do cerkve ali religije nasploh. Pri bolj vernih osebah se pojavijo tudi notranji konflikti med vero in identiteto, ki v nekaterih primerih vodi k samopoškodbenemu vedenju,« našteje Sebastjan Sitar.

Težava konverzivnih praks je, da so prikrite in redko prijavljene, zato je težko natančno oceniti stanje. »Vendar vemo, da obstajajo. Pri našem delu smo se v sklopu psihosocialnega svetovanja osebam LGBTIQ+ že srečali s primeri, ki poročajo, da se to najpogosteje dogaja v cerkvenih skupnostih. Tam njihovo spolno identiteto ‘zdravijo’ z duhovnostjo in v domačem okolju, kjer starši svoje otroke pošiljajo k ‘strokovnjakom’, da bi ti spremenili njihovo spolno usmerjenost.«

Seveda pa vse študije razkrivajo, da so prizadevanja za spremembo spolne usmerjenosti in spolne identitete neučinkovita. Poleg tega grobo napadajo človeško dostojanstvo in enakost oseb LGBT+, jih dodatno stigmatizirajo ter celo spodbujajo tesnobo, depresijo, samomor in druge težave z duševnim zdravjem.

Različni zakoni po EU

Zakonodaja v EU se na tem področju razlikuje med državami. Slovenija nima zakona, ki bi prepovedoval konverzivne prakse, čeprav so v nasprotju z mednarodnimi priporočili in strokovnimi smernicami (npr. Svetovna zdravstvena organizacija, Združenje psihologov itd.). To pomeni, da tovrstna dejanja v Sloveniji formalno niso prepovedana, razen če gre za hude oblike nasilja, zlorab ali kratenja človekovih pravic. A je dokazovanje tega zelo zahtevno, saj tovrstna dejanja pogosto potekajo v zasebnosti (v cerkvenih prostorih, zasebnih svetovalnicah, znotraj družin), brez prič in dokumentacije. Osebe, ki so bile žrtve spreobrnitvenih terapij, lahko poskušajo iskati pravico s prijavo varuhu človekovih pravic, zagovorniku načela enakosti ali v primeru nasilja neposredno na policijo, vendar gre pogosto za dolgotrajne in čustveno izčrpavajoče postopke.

»Da se oseba sploh odloči za prijavo, mora biti v prvi vrsti opolnomočena. Zato je zakonska prepoved pomembna – ne le kot orodje sankcioniranja, ampak tudi kot jasno sporočilo družbi, da je tovrstno ravnanje nesprejemljivo in škodljivo. Prizadevamo si, da bi Slovenija sledila državam, kjer je prepoved konverzivnih praks že zakonsko urejena (Malta, Nemčija, Francija, Grčija). Ne nazadnje se je tudi EU zavezala, da bo ta dejanja skušala prepovedati,« še dodaja Sebastjan Sitar.