Šimen Zupančič

Slavne zadnje besede, se reče temu – gospod nikoli ni prišel na Luno, so pa na tej šoli leta 1932 diplomirale prve tri ženske, dve arhitektki in gradbenica. Gremo pogledat veličastne stavbe, ki so jih postavile? Ne, nobene ne bomo našli. Ljubljana je polna znamenitih zgradb, občudovanih in slavljenih, ki jim je skupno to, da so vse zasnovali moški. Zaman bi med starejšimi ljubljanskimi in tudi slovenskimi poslopji iskali kakšno, pri katerem je kot avtorica podpisana arhitektka. Moški kolegi so jih odrivali ob rob, obsojene so bile na snovanje detajlov, oblikovanje notranje opreme in opremljanje stanovanj, češ, tam vam je mesto.

Se spomnite imena kakšne slavne slovenske arhitekte?

Pionirska trojica iz uvoda so bile gradbenica Sonja Lapajne Oblak ter arhitektki Gizela Šuklje in Dušana Šantel Kanoni. Gradbenici, ki je med drugim delala statične izračune za NUK in Gimnazijo Bežigrad, pravzaprav ni šlo slabo, delala je z najvidnejšimi arhitekti in bila zelo cenjena v svojem poklicu. Šantel Kanonijeva je bila prva diplomirana slovenska arhitektka. Diplomirala je pri Ivanu Vurniku in se izpopolnjevala v Parizu, ampak na zaposlovanje žensk v tehničnih poklicih so tedaj precej postrani gledali, zato se je morala preživljati s priložnostnimi deli – bila je naša prva espejevka, bi lahko rekli. Česa vsega ni počela: risala je načrte za pohištvo, izdelovala osnutke za dekorativne predmete in vezenine, se ukvarjala z vrtno arhitekturo in adaptacijo stavb. Po vojni je bila profesorica in nižja (!) gradbena inženirka. Izdala je tudi priročnik Kako opremim stanovanje. Gizela Šuklje je bila prva diplomantka pod Plečnikovim mentorstvom, izpopolnjevala se je v Parizu in pozneje skupaj s Plečnikom sodelovala pri prvem načrtu za pokopališče Žale, osrednje ljubljanske tržnice in bila soavtorica slavnostne tribune na Plečnikovem stadionu, samostojno je naredila prvi urbanistični načrt svoje rojstne Metlike, a izveden je bil le majhen del. Delovala je na različnih področjih, bila je tudi profesorica, ravnateljica, krajinska arhitektka, notranja oblikovalka, snovalka nagrobnikov in javnih spomenikov, bila je tudi nadarjena risarka. »Plečnik mi kaže pot askeze, poglabljanja v lepoto arhitekture. Ljubim vse to, a moja mladost se upira; vsaj malo bolj življenjski program si hočem postaviti, če ljubezni otroka ne bom smela nikdar užiti,« je potožila svojemu dnevniku.

Vse tvoje je moje! 

Zakaj ne bi smela užiti ljubezni otroka? No, pokazalo se je, da so, predvsem Plečnikove varovanke, pogosto prevzele tudi njegov asketski način življenja in so mnoge ostale samske. In tiste, ki niso … Vladimira Bratuž Furlan, na primer, ki je bila Plečnikova ljubljenka, si mu ni upala priznati, da se je poročila, in je prosila kolega, da mu to obzirno sporoči. »Plečnik je zastopal stališče, ki ga je tudi sam živel, da se mora arhitekt z dušo in telesom posvetiti arhitekturi, on mora živeti za arhitekturo, in vsaj predvojne generacije njegovih študentov ali pa predvsem študentk so to njegovo življenjsko filozofijo zelo resno vzele,« pravi umetnostna zgodovinarka dr. Helena Seražin. »Vladimira Bratuž se mu praktično ni upala povedati, da njena prva ljubezen ni več arhitektura, temveč njen mož, in da zdaj ni več tako z dušo in telesom zapisana samo svojemu poklicu, kot je Plečnik pričakoval. Po drugi strani pa je Gizela Šuklje, njegova prva asistentka in sodelavka, ostala samska. Majda Neřima je bila prav tako samska do konca. Erna Tomšič je tudi ostala neporočena. Veliko njegovih študentk je ostalo samskih, a mislim, da je to povezano tudi s kulturo oziroma z družbo tedanjega časa, ker je za medvojno obdobje veljalo, da ženske s poklicem naj ne bi imele družine, če pa so imele družino, niso mogle opravljati poklica. V današnjem svetu se zdi to kretenizem, ampak za to emancipacijo smo ženske lahko NOB in režimu takoj po drugi svetovni vojni hvaležne. Ni bilo več tako nenavadno, da so ženske hodile v službo in imele družino, tej se ni bilo treba več odpovedovati. Nam se zdi čisto normalno, da oba hodita v službo, zelo nenavadno je, če žena ostane doma in je samo gospodinja. Ampak prej je veljalo, da če si imela poklic in si hotela v njem delati, potem družina odpade, takoj ko si si ustvarila družino, pa odpade poklic. Veliko jih je s to miselnostjo, vsaj v meščanskem okolju, živelo še po drugi svetovni vojni.«

Ženske so morale med redno službo in družino izbirati tudi še zelo dolgo po vojni – Nives Starc, Mihevčeva diplomantka, je bila zelo uspešna urbanistka, a je leta 1974 pustila službo in postala »samostojna kulturna ustvarjalka« – ker ni dobila varstva za otroka. Saj niso samo mamice arhitektke imele te težave, v sedemdesetih je bilo zaradi eksplozije otrok preprosto premalo prostora v vrtcih. »Bilo je sicer naporno, ampak lepo. Mnogokrat sem risala do polnoči, moji otroci so pa k sreči kar pridno spali,« se spominja.

Arhitektk, ki so po rojstvu otrok ostale doma, je bilo kar nekaj, pravi dr. Seražin. Moška premoč pa se je kazala tudi na druge načine. Neka arhitektka – o imenih ne bomo, za vsak primer – je morala ob nastopu službe za gradbeno podjetje, ki danes ne obstaja več, podpisati tudi, da se za deset let odreka avtorskim pravicam za vsa svoja dela, uradno je vse naredil njen šef, znani, danes že pokojni arhitekt. Ženska si še leta pozneje o tem ni upala javno govoriti, ker se je bala, da jo bo tožil.

So se pa našle arhitektke in oblikovalke, ki so za svoje delo dobivale prestižne nagrade, tudi v tujini – a kot da ni tega nihče opazil. Na primer Nives Kalin Vehovar, Mihevčeva študentka, je bila »med prvimi, če ne celo prva arhitektka, ki je skupaj z možem dobila nagrado Prešernovega sklada« – za tiste, zdaj kultne luči iz lesenega furnirja, zelo podobne je pozneje izdelovala Ikea – »ampak sem morala prelistati ne vem koliko Sintez (arhitekturna revija, op. p.), da sem opazila, da je dobila to nagrado, ker se o tem ni govorilo,« pravi dr. Seražin.

Odlične za kuhinje in kopalnice? 

Arhitektke, ki niso zbežale v druge poklice, so svojo nišo najpogosteje našle v projektiranju šol in vrtcev. Pri načrtovanju blokovskih sosesk, kjer je sodelovalo veliko ljudi, so ženskam radi dajali risati kuhinje in kopalnice, češ da so to prostori, ki jih ženske bolje razumejo. »Za moške je bilo pomembno, da je nekaj dobro videti,« pravi dr. Helena Seražin, »njihove kolegice so bile pa bolj pozorne na to, da je bilo tudi funkcionalno. Nepravično je delati razliko med njimi,« meni, »navsezadnje so naredili isto šolo, vsi so imeli enako znanje, samo priložnosti za delo so imeli različne. Po letu 2008, ko je bila gospodarska kriza in je vse malo zastalo, se je veliko zasebnih birojev na novo registriralo pri Zbornici za arhitekturo in prostor, prevladovali so pa predvsem ženski biroji – zato, ker so morale ženske že od nekdaj imeti zelo veliko korajže, da so se lahko sploh prebile, pa da so kakšno delo dobile, bolje so se znašle, ker so morale biti multiopravilne, na več različnih področjih so morale znati kaj narediti. Veliko teh birojev je preživelo do danes, tudi takih, ki sta jih skupaj ustanovila moški in ženska, izključno moških birojev pa je sicer bilo nekaj, ampak tisti, ki so ostali, so preživeli predvsem zaradi zvez v politiki in gospodarstvu, brez tega je bilo zelo težko preživeti. Na arhitekturni zbornici so rekli, da imajo naenkrat skoraj več članic kakor članov.«

Šimen Zupančič

Vzvišeno in profano

Veliko arhitektk je svojo življenjsko priložnost našlo v sorodnih poklicih. Na primer Biba Bertok, oblikovalka pohištva v tovarni Alples, ki je postavila temelje tamkajšnjemu industrijskemu oblikovanju pohištva. Dobila je nagrado Prešernovega sklada in bila pozneje tudi predsednica Društva oblikovalcev Slovenije. Leta 1991 je potožila: »Čeprav je veliko oblikovalcev arhitektov, torej smo izšli iz iste šole, imam včasih vtis, kot da ne bi želeli imeti kaj skupnega. Razen nekaj arhitektov, ki se ukvarjajo z obema področjema, jih veliko tretira arhitekturo kot nekaj vzvišenega, oblikovanje kot profano … Vendar bi se morali zavedati, da arhitektura brez opreme prostora, pojmovane v pravem pomenu besede, izgublja vrednost.« Oblikovalka je tudi Tatjana Coloni, ki je desetletje in pol delala v ZDA in je prejemnica mnogih nagrad na sejmih in razstavah. Morda najbolj znano ime pa je Seta Mušič, arhitektka, ki je bila pionirka slovenske televizijske scenografije. Juta Krulc se je ukvarjala z načrti zasaditev javnih površin in zasebnih vrtov, sodelovala je tudi pri načrtovanju Arboretuma Volčji Potok. Če že dolgo berete Jano, se gotovo spominjate tudi njene nekdanje tehnične urednice, arhitektke Alenke Obersnel Grgić. Po upokojitvi je delala kot tehnična urednica revije Lady. … In vse naštete so le peščica žensk, za katere je bil študij arhitekture le odskočna deska za raziskovanje novih obzorij. Nekatere so skočile, ker so bile porinjene, druge so iskale službo z bolj umirjenim tempom in rednim delovnim časom, še posebej če so jo morale usklajevati z družino, medtem ko so tretje, kot opozarja dr. Seražin, ves čas imele drugačne ambicije. Predvojne generacije so arhitekturo študirale zato, ker takrat pri nas še ni bilo šol za tisto, kar so res želele študirati, na primer na likovni akademiji ali šoli za dizajn.

Je danes arhitektkam kaj laže? Naj ponovimo vprašanje iz uvoda: se spomnite imena kakšne slavne slovenske arhitektke? Dr. Seražin se za nekaj hipov globoko zamisli in potem prizna: ta hip mi nobena ne pade na pamet …

Ženske v senci

Dr. Helena Seražin je umetnostna zgodovinarka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, ki je hotela študirati arhitekturo, a jo je premamila umetnostna zgodovina. Arhitektura je pa še vedno ostala v njenem življenju. Na vprašanje, kaj počne, kadar se ravno ne ukvarja z razstavami, se smeje: »Česa vsega ne počnem?« Izteka se ji mandat predsednice umetnozgodovinskega društva, našteva, to je, kot če bi imela še pol službe zraven, pa predavala je na različnih fakultetah, »po domače povedano, učila sem študente, kako morajo pisati o slovenski umetnostni zgodovini«. Ob rednem raziskovalnem delu je vključena v različne projekte civilnih iniciativ, sicer je njeno področje arhitektura od renesanse do baroka, »ampak po sili projektov sem se pač morala bolj posvetiti sodobnejši arhitekturi, torej tudi modernistični«.

Eden od projektov je bil tudi Modern Movement Women, ustvarjalnost žensk od modernizma dalje, pri njem je sodelovalo šest partnerjev iz več evropskih držav. »Začeli smo ga ravno zato, ker smo skušali osvetliti arhitektke,« se spominja. Na prvem mednarodnem srečanju evropskih arhitekturnih zgodovinarjev se je zapletla v pogovor z italijansko kolegico, skušali sta se spomniti, ali poznata še kakšno slavno arhitektko razen ameriške Denise Scott Brown, ki je predavala na tistem simpoziju, in potem še britanske Zahe Hadid, nato se jima je pa počasi ustavilo. »Sva se samo spogledali in rekli, ni druge, narediti je treba projekt … In tako se je začelo.«

Namen projekta je bil ne le osvetlitev arhitektk iz preteklosti, temveč tudi promocija tistih, ki še vedno ustvarjajo, ki so zdaj aktivne, »da bi zapolnili luknje v zgodovini arhitekture. V zgodovinskih pregledih je kakšna omenjena mimogrede, a bolj kot življenjska sopotnica slavnega arhitekta. Hoteli smo, da ljudje ozavestijo obstoj arhitektk, da ne bodo več ločevali po spolu, da ne bodo pozorni samo na moške ustvarjalce. Potem je pa ta 'bomba', vsaj v naši stroki, tako dobro eksplodirala, da so zdaj kar naprej razstave o ustvarjalkah, vsaj jaz imam tak občutek.«

S kolegicami iz Centra arhitekture Slovenije so leta 2016 pripravile prvo razstavo, na njej so predstavile deset arhitektk. Hotele so predstaviti prvih deset pionirk, ki so diplomirale še pred koncem druge svetovne vojne, a se je hitro izkazalo, da je ohranjenega zelo malo gradiva, svojci so njihove osebne arhive le redko shranili. Projekt je trajal štiri leta (od 2014 do 2018), razstave so bile pri obiskovalcih priljubljene, ko se je po štiridesetih predstavljenih – vse niso arhitektke, nekatere so tudi gradbenice ali oblikovalke – zaključil, pa je bilo zanimanje tolikšno, da so stvari tekle naprej. Leta 2020 je bila izdana monografija V ospredje – pionirke v slovenski arhitekturi in oblikovanju. »Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine,« pravi spremni tekst. Ali kot je plastično opisala stanje dr. Seražin, ženskam pač niso dajali graditi parlamenta. Leta 2026 pa prihaja nova monografija s še štiridesetimi ženskami v senci. Letošnja razstava V ospredje (na ogled v ljubljanski galeriji Dessa samo še do 10. aprila) je osma po vrsti – in zadnja v tej obliki.

Glavna

Dr. Helena Seražin je s sodelavkami šla po sledeh prvih slovenskih arhitektk, uredila je tudi monografijo V ospredje, ki predstavlja štirideset pionirk slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja.

Šimen 5 ali 6 cestne svetilje

Idejni osnutek značilnih ljubljanskih svetilk je naredila Zlata Jeras Pohl.

Šimen 03 tržnica

Pri zasnovi ljubljanske tržnice je Plečniku pomagala neopevana sodelavka Gizela Šuklje.

Šimen 09

Pri ljubljanski pokriti tržnici je sodelovala Zlata Jeras Pohl.

Šimen 10

Riba v tivolskem parku je hkrati igralo in skulptura, delo Vladimire Bratuž Furlan.

***null***