Urša Premik

Ustvarjati alternativno glasbo in hkrati pospraviti v žep kaj več od drobiža terja v naši deželi preklemansko veliko strasti in ljubezni. Da ne obupaš. Grizeš naprej in se suvaš v rit, ker te to dela živega. Pa ker ti po žilah teče »muska«, ki je glasnejša od modrovanja ljudi, da »pojdi raje delat«. »Sanje stanejo. In ko odrasteš in prideš v svet neskončnih stroškov, postane res težko,« je iskren Tomaž Zupančič, kitarist popularne indie rock zasedbe Mrfy, ki si v bitki za prostor na odru ni dovolila pristriči kril. To je zgodba o fantih, ki so iz kuštravih mulcev zrasli v izvrstne glasbenike. S pestjo v zraku in vero v srcu, da jim lahko uspe.

Kako v Sloveniji v resnici (pre)živijo glasbeniki?

Zgodbe o zasedbi Mrfy ne bomo zavijali v celofan. Pot do prepoznavnosti je bila strma in polna ovir, na katerih so si odrgnili vse, kar se odrgniti da. Inštrumentalist in producent Tomaž Zupančič je med pogovorom o temni plati slovenske glasbene scene pred nas iskreno razgrnil dejstva, ki jih mnogi raje poplaknejo s kozarcem piva. Ker kdo pa rad prizna življenjske banalnosti? »Umetnost bi morala biti neodvisna od denarja, saj kadar sta denar in umetnost na isti mizi, umetnost običajno izgubi,« je trezen. Recimo bobu bob. Glasbena industrija podpira tisto, kar prinaša največ poslušalcev in večji dobiček. Ker alternativna glasba pritegne le del poslušalcev, je pot do širšega občinstva kakopak zahtevnejša. In tu se skriva paradoks, saj preprosta glasba prevladuje na lestvicah, glasbeniki z umetniško vizijo pa se pogosto znajdejo na robu glasbene industrije. Kako sploh uspeti in (pre)živeti?

Miro Majcen

Tomaž, kaj pomeni biti ustvarjalec alternativne glasbe z vidika preživetja? Koliko je odrekanja in kako so videti padci, pa da ne vržeš puške v koruzo?

Veliko je bilo odrekanja – sanje stanejo. Ko si star 17 let, na vse to gledaš drugače. Preprosto delaš, kar imaš rad, in lepo je imeti nekaj, kar ti daje uteho, skozi kar se izražaš. A ko prideš v svet odraslih in neskončnih stroškov, postane res težko. Spomnim se nekega intervjuja, v katerem je nekdo rekel, da se uspeh ne prisluži, ampak se dobi – v smislu, da te mora nekdo izbrati med množico drugih. Dolgo sem mislil, da je dovolj biti res dober, pa se potem nekaj zgodi, ampak žal ni tako. Umetnost bi morala biti neodvisna od denarja, saj kadar sta denar in umetnost na isti mizi, umetnost običajno izgubi. Če se ozrem nazaj, lahko povem, da je bilo veliko padcev in turbulentnih trenutkov, bilo je tudi soočanje z dvomom o svojih sposobnostih. Iskreno, pridejo dnevi, ko imaš vsega preprosto dovolj. A ne bom jamral, ker mi ni hudega, je pa resnica takšna, da je težko in negotovo, sploh v teh časih. Za večino glasbenikov je namreč edini vir dohodka koncertiranje, kar pomeni, da si prisiljen ves čas igrati, obenem pa ne smeš preveč, ker preprosto ne boš prodal vstopnic. Težko je, da se ne vrtiš v začaranem krogu in ne zapadeš v depresijo. Tudi izvajalci, za katere bi mislil, da dobro živijo, v bistvu životarijo. Malo je govora o tem, a se mi zdi, da je precej duševnih stisk, ki ostajajo pod preprogo – pri ustvarjalcih in nasploh. Če kdo takšen tole bere: Vse je 'kul', imaš to! Ne nazadnje si vsi želimo enkrat priti na raven turneje, npr. po Evropi, a če te tarejo takšne stiske, te lahko to izčrpa, demotivira in ubije.

Miro Majcen

Je mogoče živeti od indie rocka ali morate opravljati še druga dela?

Ja in ne. Lahko ti uspe in prideš do točke, ko se tehtnica prevesi na stran, kjer lahko preživiš samo od glasbe – nam je to uspelo. A potem se pojavi novo vprašanje: kako to kolesje peljati naprej vzdržno, da se ne podre? Kot umetnik in samozaposlen je koristno imeti več virov prihodkov, saj je tako nekoliko lažje dihati. Sam delujem tudi kot glasbeni producent, miks inženir, multiinštrumentalist, učitelj kitare. Rad delam z različnimi ljudmi, saj me to prizemlji in mi odpira vpogled v različna okolja. Polni mi dušo. Rad imam ustvarjanje pri glasbi, ob tem pa tudi pišem in slikam. Z veseljem raziskujem vse vidike glasbenega ustvarjanja. Pogosto me žalosti, kako nekatere stvari v glasbeni industriji delujejo, a ne želim preveč razmišljati o tem. Rad delam – le ne želim postati ujetnik svojega dela. Zame je pomembno, da vse, kar počnem, delam iz srca.

Ampak vi ste kljub vsemu naredili premik. Vrniva se na začetek ustvarjanja – kako ste se prerinili iz ozadja do prve predvajane skladbe na radiu?

Veliko smo vadili in že od začetka ustvarjali avtorsko glasbo, kar ni najlažja pot. Težko je bilo dobiti koncerte, je pa res, da je bil pri tem naš frontman Gregor v veliki prednosti, saj je že prej veliko koncertiral z drugimi zasedbami. Tako je imel nekaj kontaktov, da smo jim lahko »težili« po e-pošti, ali bi nas vzeli pod okrilje. V naših prvih letih je večina bendov ustvarjala v angleščini, na sceni pa je bilo veliko res vrhunskih izvajalcev svetovnega nivoja, ki so prebijali led. Ko smo izdali prvi komad Klic, se je kolesje začelo vrteti nekoliko hitreje. Ta nenavadni prvi komad, ki nas je postavil na pot resnega benda, je še vedno eden mojih najljubših. Prav s to skladbo smo dobili nekaj radijskega prostora, zaradi česar se je občinstvo na koncertih začelo povečevati. Tam, kjer nas je sprva poslušalo pet ljudi, jih je bilo naslednjič že dvajset. (smeh)

Osebni arhiv

Kako ste se spopadli z dvomi okolice? Veljali ste za drugačne. Je bilo ob vseh ovirah težko ohraniti motivacijo?

Kljub vtisu čudakov smo od nekdaj zelo organizirani. Ustvarjanje in vse, kar gre v to, da se neka stvar zgradi iz nič, je neopisljivo. Težko je ljudem razložiti, zakaj v nekaj vlagaš toliko časa, medtem ko ti govorijo, da odnehaj, nič ne bo iz tega, da je slabo ... Ko si tako globoko v nečem, se hitro ujameš v mehurček, a vedno je treba imeti vsaj eno nogo na tleh. Ampak ja, vse to smo zgradili iz nič, v tako mladih letih. Ponosni smo na to.

Kako vam je torej uspelo pridobiti širšo publiko?

Najprej smo se uveljavili v lokalnem okolju – novomeška glasbena scena je bila močna, polna glasbenikov, večinoma smo se vsi poznali med seboj. Ko smo se preselili v Ljubljano zaradi študija, smo tam našli prostor za vaje in tam delujemo že od leta 2015. Velik del baze smo pridobili tudi z drugačnimi in šaljivimi vsebinami na Instagramu.

Začeli ste torej z mladino – bojda ste jih z glasbo celo pospremili v odraslost?

Obstajamo že več kot deset let in dejansko je ena generacija rasla z nami. Naši feni so res zvesti, saj smo jim s svojo nenavadnostjo, igrivostjo in humorjem ponudili nekakšno uteho, občutek, da je vse kul in da si lahko takšen, kot si. Ljudje se v tem prepoznajo. Smo pa zelo specifični – ali smo ti všeč ali pa sploh ne.

Bližnjic niste iskali, bi rekli, da ste si s surovo pristnostjo in zvestobo priigrali poslušalce?

Res smo veliko pridobili z nastopi v živo, saj smo dobri glasbeniki in znamo igrati svoje inštrumente. Koncerti so ljudem všeč, čeprav me vedno preseneti komentar, da smo v živo veliko boljši kot na posnetkih. Vem, da je to kompliment, a neka iskra med snemanjem se očitno pri nas izgubi. Ampak nič ne de – glasba je živa in naj tako tudi ostane. Umetna inteligenca nikoli ne bo zmogla na koncertu brez majice na kolenih s kitaro za glavo odigrati solaže. (smeh)

Jan Pirnat

Z novimi generacijami poslušalcev se spreminja tudi vaša glasba. So se morda uporniškim podtonom pridružile življenjske modrosti?

Feni se zagotovo menjajo, glasba se spreminja, z vsakim albumom je drugače. A na koncertih srečamo ljudi vseh generacij. Verjamem, da je umetnost tu zato, da vzgaja, ne da ugaja. Želim biti pozitiven zgled, predvsem mladim. Veliko mi pomeni, ko slišim, da je nekomu naša glasba pomagala skozi težke čase. Vsi se borimo na svoji fronti – prav je, da se tega zavedamo in smo prijaznejši drug do drugega. To je res najmanj, kar lahko storimo.

In danes, po vseh preizkušnjah ter malih in velikih zmagah, vidite uspeh v drugih odtenkih kot prej?

Te stopničke so zanimive, zlasti občutek, da nenehno nekaj moraš. Pomembno je ceniti male zmage in se ne obremenjevati s tem, kaj vse je treba doseči. Sam sem velik ljubitelj umetnosti in sem hvaležen, da lahko ustvarjam s svojo partnerico Astrid Ano Kljun. Glasba in ljubezen se pri naju prepletata, vse nastaja spontano.

Življenjski tempo glasbenika je precej drugačen od klasičnih služb, saj se večina dela odvija takrat, ko drugi počivajo. Kaj to pomeni v zrelejših letih, ko glasbeniki začnete razmišljati o družini?

Iskreno? Želim si, da bi se ljudje navadili na koncerte, ki se končajo prej. (smeh) Včasih imamo več časa, saj ni treba zgodaj vstati, a so dnevi, ko se delo nikoli ne konča in je veliko stresa. Pri naju z Astrid je malenkost lažje, ker sva oba glasbenika, skupaj ustvarjava, a vseeno živimo v negotovem svetu. Veliko razmišljam o prihodnosti – rad bi si zgradil dom, imela bi farmo ... Konec dneva je treba znati ločiti zrno od plevela in vedeti, kaj je res pomembno v življenju. Včasih pozabimo na bistvo, a na koncu je najpomembneje biti prisoten v trenutku in imeti rad. Vedno rečem – besede »rad te imam« vedno izrečemo vsaj enkrat premalo.

 Objavljeno v reviji Jana,  št. 14, 8. april 2025.